Potovati drugače

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 12. julij 2015 / 10:04

Ljudje že od nekdaj radi potujemo in zmeraj najdemo času najbolj primerne načine tega početja. V časih, ko navadnim ljudem potovati sploh ni bilo dovoljeno ali pa je bilo nespodobno, so šli pa na romanje, to je požegnala tudi vesoljna mati Cerkev. Za mnoge mlade fante je bilo edino večje potovanje v življenju, ko so šli k vojakom. Po svoje so potovali izbrani med loškimi tlačani, katerih tlaka je bila v tem, da so vozili vino iz Vipavske doline v Loko in naprej v Freising … Danes je najbolj običajno odpotovati z eno od mnogih turističnih agencij ali pa po lastnem navdihu in v lastni režiji. Moj poštar je velik popotnik in ko je šel na Kubo, ni šel z agencijo in »all inclusive/vse vključeno«, kot večina. S punco sta kupila le letalsko vozovnico do Havane in nazaj, vmes pa sta po otoku potovala z avtobusi in vlakom, spoznavala ljudi in se vrnila vsa očarana …

Ko to pišem, se spomnim svojih potovanj in ugotovim, da sploh niso bila tipska. Poleti 1971 sva s prijateljem sklenila, ga greva v Sovjetsko zvezo. Pa ne »organizirano«, kot je bilo takrat obvezno. Znanec iz Alpine naju je opozoril, da oni potujejo individualno, s poslovno vizo; to pa si dobil tako, da si šel v Loko na občino in tam so ti v potni list pritisnili en pečat, ki je potrjeval, da potuješ poslovno. In je šlo, prišla sva do Moskve in nazaj, največ z vlakom. Ko sva se pojavila na romunsko-sovjetski meji v kavbojkah in ameriških zelenih vojaških kamižolah, so naju sicer malo debelo gledali, saj nisva v taki opravi, z velikima nahrbtnikoma in iz njih štrlečima spalnima vrečama izgledala prav nič poslovno. A »štempl je štempl« in v birokratskih režimih velja tem bolj. Ob 40-letnici želim omeniti tudi moje najdaljše avtoštoparsko potovanje: septembra 1975 sem se na ta način podal v Grčijo, sam, prišel sem do Krete in nazaj. To mojo malo odisejo imam v najlepšem spominu, bilo je res lepo. Grki so zdaj v primerjavi s tistimi davnimi predniki, ki so osvojili Trojo, se ubranili pred napadi Perzijcev in vladali Sredozemlju že pred Rimljani, v bolj dekadentni fazi. A kljub temu ne razumem, kako se pusti ta ponosni mediteranski narod mrcvariti bruseljskim, frankfurtskim in berlinskim birokratom in bankirjem. Stari Grki bi jih povabili na enega svojih otokov, uprizorili mednarodni simpozij o vračanju dolgov, jih napojili, ponoči pa bi jih z meči poklali in jih zmetali v morje. Tako kot je Odisej vsiljive snubače, ki so v njegovi dolgi odsotnosti dvorili njegovi zvesti ženi in ji kot kaki bankirji ponujali tekoče obresti iz svojih visoko in trd(n)o stoječih kapitalov …

Slovenci imamo po svetu razmeroma veliko rojakov in sorodnikov. V zadnjih desetletjih jih vse pogosteje obiskujemo, kar je lepo in racionalno. Racionalno tudi zato, ker si na ta način znižamo stroške. Na potovanjih največ stanejo hotelske usluge. Letalski prevozi so tudi na dolgih vožnjah do ZDA, Argentine in Avstralije relativno poceni. Individualna potovanja je zelo poenostavil internet. Z njegovo pomočjo si kar sam vnaprej rezerviraš kak cenejši hotel in ko prideš, te soba čaka in ne izgubljaš časa z iskanjem na kraju samem … In ne nazadnje: odpotovati je mogoče tudi duhovno. Z branjem dobre popotniške knjige ali tako, kot je odpotoval pesnik Tomaž Šalamun, ko se mu je v zbirki Poker (1966) zapisal tisti nepozabni verz: »Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil.« No, potem je tudi dejansko odpotoval in večji del svojega življenja preživel na poti. Največje potovanje v življenju vsakogar od nas pa je – življenje samo.