Gremo v Severno Korejo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 11. julij 2015 / 08:56

Bi si upali na poletno potovanje v Severno Korejo? Tudi če bi si, bi bilo to komaj mogoče. Zato pojdimo tja s profesorjem, popotnikom in raziskovalcem Bogomilom Ferfilo, ki je v življenju obiskal že več kot 160 držav …

Džuče, izpopolnjeni stalinizem

Profesor Ferfila je bil tudi v zgornji od obeh Korej in napisal knjigo: Severna Koreja, Zadnja stalinistična in komunistična monarhija (2015). Severnokorejski sistem, imenovan džuče, je po Ferfili mnogo boljša aplikacija stalinističnega modela, kot je kadar koli funkcioniral v Sovjetski zvezi. Zakaj? »V smislu popolnega nadzora prebivalstva. Seveda lahko rečeš, da je socializem v Sovjetski zvezi, vzhodni Evropi in v Sloveniji propadel zaradi vstopa informacij. Tam tega ni, tam je popolna informacijska blokada. Po televiziji in radiu lahko spremljaš le severnokorejske programe. Ljudi, ki so poslušali južnokorejski radio ali glasbo, so poslali v taborišča.« Tudi tujih knjig in časopisov ni. »Tuje knjige, če jih niso uničili, so v posebnih oddelkih knjižnic in imajo do njih dostop le izjemoma. Njihovi časopisi v 90 odstotkih govorijo o popolnosti ideologije džuče, o obisku njihovih voditeljev na terenu. Imajo t. i. 'on the spot guidance' (navodila na kraju samem). Kamor koli gre predsednik in vse, kar tam reče, si zapisujejo. Kim Džong Il je dal, recimo, graditeljem bazena 700 navodil.« To so vsi tisti oficirji okoli njega, ki si vedno nekaj zapisujejo v zvezek. Že Stalin je rekel: »Zaupanje je dobro, kontrola je še boljša.« Monarhi iz dinastije Kim imajo pod kontrolo vse, tudi »navadne« državljane. »Vsak blok ima svojo varnostno poverjenico, katere funkcija je, da zbira podatke o prebivalcih; kaj kdo počne, kako se vede. Njena glavna funkcija je povezava z varnostnimi organi, ki so lahko sredi noči vdrli v stanovanje, ga pregledali, ali je kdo na obisku, ter preverjali, ali je prijavljen pri tej nadzornici. Preverjali so vire informacij, tudi to, ali radijski sprejemniki lovijo le severnokorejske postaje, pa to, ali imajo v dnevni sobi obešen portret voditelja. Če je visel postrani ali ni bil obrisan prah, si tvegal, da postaneš razredni sovražnik in te pošljejo v taborišče.« In kako je v centru države? »Ko stopiš iz hotela v Pjongjangu in gledaš, saj naokoli ne smeš hoditi, vidiš, da je vse pod nadzorom. Središče mesta je večinoma prazno. Lokalov ni, trgovin ni. Na cestah ni avtomobilov niti ljudi.« Pod zemljo naj bi bilo še eno mesto. »Predvideva se, da je polovica Pjongjanga votla, da so spodaj ogromne dvorane, zaklonišča, bunkerji, vendar trdnih informacij ni.« Kakšne so plače ljudi? »Vsakogar zanima osnovni podatek o povprečni plači. Ker je nemogoče oceniti vrednost valute (severnokorejskega vona), je po eni metodologiji povprečna plača 15 dolarjev, po drugi pa dva dolarja.« Vse je podrejeno vojski in vojaški tehnologiji. »Treba je priznati, da imajo nekatere veje znanosti, ki so večinoma vezane na obrambno industrijo, močno razvite, čeprav je marsikatera raketa srednjega in dolgega dometa klavrno končala. V orbito jim je uspelo utiriti raketo, imajo atomsko bombo.« Je sprememba tega režima sploh mogoča? »Rekel bi, da je. A tega se ne da narediti čez noč. Kim Džong Un je en človek, ob njem sedijo cele vrste generalov in funkcionarjev korejske Delavske stranke, ki temelji na ideologiji džuče. Če bi Kim rekel, da je to čiračara, bi ga verjetno ubili ali zamenjali. Predsednik je en igralec, ki ne pomeni veliko. Gre za skladje med vojsko, ki bi v hipu lahko prevzela oblast, in korejsko Delavsko stranko; mit družine Kim je zagotovilo, da bo režim preživel in da bosta obe strukturi obdržali vodilno vlogo …« (Vir: MMC RTV SLO) No, vidite, res je bolje, da v Severno Korejo sploh ne hodimo, povedano zadostuje.

Gre Laibach res v Pjongjang?

Sredi junija je odjeknila novica, da bo skupina Laibach 19. in 20. avgusta nastopila v Pjongjangu. Je to mogoče? Se bosta srečala umetniški in komunistični totalitarizem? Počakajmo, pa bomo videli. Ko so Laibachi v začetku osemdesetih začeli nastopati pri nas, je bila to napoved konca našega komunizma. Maršal Tito je Severno Korejo obiskal leta 1977, na stadionu so mu naredili veličasten sprejem, kakršnih ni doživljal niti na beograjskih feštah za dan mladosti. Severnokorejski voditelj Kim Il Sung je bil na obisku v Jugoslaviji že 1975, in to prav pri nas. Tito ga je gostil v Ljubljani in na Bledu, ohranjena so poročila, da ju je naše ljudstvo povsod »toplo pozdravilo«. Prišel je tudi na Titov pogreb, maja 1980.

Ta pa ni za džuče

Da ne bo preveč te Koreje, naj za uravnoteženje citiram še tole izjavo: »Vstanem razmeroma zgodaj, malo po poldnevu. Nato štiri ure delam in nato se nagradim s kakšnim doživetjem.« Ja, ta pa res ni za džuče! Te besede je izrekel nemški režiser Rainer Werner Fassbinder (1945–1982); 31. maja letos bi jih dopolnil 70.