Koliko stane en žebelj?

Besedilo: Tjaša Sterle Polak
Kategorija: Radovljica / četrtek, 9. julij 2015 / 10:38

Bližina gozdov, ki so dajali oglje, Kroparica, ki je raztegovala mehove, in železova ruda na Jelovici so »krivi« za kar sedemsto let staro tradicijo kovaštva, ki so jo v Kropi obujali minuli konec tedna na Kovaškem šmarnu.

Kropa – Čeprav zna danes žeblje in druge kovaške izdelke izdelovati samo še peščica Kroparjev, se domačini močno trudijo, da mlajše generacije – bolj predane izdelkom iz plastike in tekočih kristalov – ne bi pozabile na zgodovino, ki je trdo delo kovačev ponesla v svet. Kovaški šmaren so na prvi konec tedna v juliju praznovali že devetnajstič, obiskovalci pa so zadovoljno klepetali tako z edinim Kroparjem, ki še zna skovati »ž'b'l'«, kot tudi z drugimi, ki so ravno tako z zanimanjem poslušali, kaj so včasih delali od štirih zjutraj pa vse do osmih zvečer.

»Dokler bomo pripovedovali zgodbe, bo šla tradicija naprej, a ko jih bomo nehali, bo pozabljena,« je povedala predsednica Turističnega društva Kropa Metka Kavčič. Da mlade vedno manj zanima kovaška zgodovina, krivi čas. »Moderna tehnologija in internet zgodb ne preneseta na takšen način, kot jih pripovedovanje v živo. Da bi mlade spomnili, kako je bilo včasih, so na letošnjem Kovaškem šmarnu kuhali oglje, talili rudo, organizirali pohod na Jamnik, odprli vrata Kovaškega muzeja Kropa, Muzejske hiše Foušaritnica in vigenjca Vice, pokrivali streho s skodlami in se družili na Placu.

Obisk šmarna je malce oklestila huda vročina in pa pomanjkanje sredstev, zaradi katerih turistično društvo zgibanke ni moglo razdeliti v večjem številu. So pa poleg Slovencev v Kropo prišli pokukat tudi Švicarji in Nemci. Prav vsi so z navdušenjem na obrazih zapustili 220 let star vigenjc Vice, kjer je gospod Davorin koval žeblje in povedal, da »brez Krope ni Evrope«. Poleg evropskega komisarja Janeza Potočnika se Kropa lahko pohvali z dolgimi in velikimi žeblji »venecijani«, ki so na suhem držali Benetke. Pa z žeblji, ki so med prvo svetovno vojno kroparske žebljarje rešili vpoklica v vojsko, saj so bili ključnega pomena pri gradnji železnice.

Osemletni otroci so včasih morali izdelati kar dva tisoč žebljev na dan. Če jih niso, so oni in njihovi sorodniki ostali brez hrane. »Danes me mladi večinoma vprašajo, koliko stane en ž'b'l'. Potem pa ugibajo – en evro ali dva,« je zbranim v vigenjcu razložil žebljar, ki se je kovanja naučil od svojega starega očeta. »In koliko stane en ž'b'l',« ga je zbodel eden izmed obiskovalcev. »Kolikor daste,« mu je z nasmehom odgovoril.