Slike z dolge poti

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 9. julij 2015 / 11:46

V Galeriji mežnariji v Mengšu so do 11. julija na ogled fotografije Marjana Kocmurja (1914–1990), ki je maja 1945 dokumentiral umik okoli sedemnajst tisoč Slovencev prek Gorenjske in Ljubelja na avstrijsko Koroško. Ob odprtju razstave so predstavili tudi fotomonografijo z naslovom Umik čez Ljubelj.

Med redkimi slovenskimi fotografi, ki so ob koncu 2. svetovne vojne uspeli tudi v sliki beležiti veliki eksodus Slovencev iz domovine v izgnanstvo, je fotograf in publicist Marjan Kocmur zagotovo tisti, ki je o tej hudi osemdnevni človeški preizkušnji, kolikor je trajala pot iz Ljubljane do Vetrinja, ustvaril najobsežnejši fotografski opus. Za seboj je pustil bogat fond okrog deset tisoč posnetkov, ki so nastajali od maja 1945 do njegovega odhoda v Južno Ameriko štiri leta kasneje in nato še dvajset let v njegovi drugi domovini Argentini, kjer je dokumentiral življenjske zgodbe izseljencev. Njegovo fotografsko in publicistično zapuščino danes uvrščamo med enega pomembnejših dokumentov tistega časa v slovenski polpretekli zgodovini.

Ostanimo pri Kocmurjevih fotografijah, nastalih pred sedemdesetimi leti v dneh, ko so se množice Slovencev umikale na Koroško. Kot je povedal Peter Škrlep, ki z očetom Janezom vodi Galerijo mežnarija, je na razstavi na ogled izbor 28 fotografij, ki so med kvalitetnejšimi in so tudi motivno najbolj povedne. Kot je dodal, je skeniral že več kot tri tisoč fotografij iz Kocmurjeve zapuščine, od tega tudi okrog sto tistih, ki so objavljene v fotomonografiji, ki so jo ob odprtju razstave v Mengšu predstavili njeni soavtorji.

»Ob tem, da je dokumentirana resnica tega obdobja v marsičem okrnjena tudi zaradi uničenih arhivov, imajo fotografije Marjana Kocmurja še toliko večjo vrednost,« je prepričan Tamino Petelinšek, pobudnik in urednik knjige, v kateri poleg fotografij s svojimi besedili sodelujejo še Boštjan Kocmur, fotografov nečak in lastnik ter skrbnik njegove zapuščine, s stričevo in družinsko biografijo, zgodovinar Jurij Pavel Emeršič je pripravil zgodovinski oris eksodusa na Koroško, dr. Primož Lampič pa piše o dokumentarni in hkrati izpovedni ter umetniški moči Kocmurjevih fotografij, pripravil pa je tudi njihov izbor. Knjiga na sto petdesetih straneh je izšla pri Mohorjevi Celovec.

Marijan Kocmur se je umikal s kolesom, ob najnujnejšem pa sta bili v prtljagi seveda njegova najljubša fotoaparata znamke Leica ter nekaj neosvetljenega filma. »Sam beg je bil tako 'adrenalinski', ljudje niso verjeli, da se bo ta podaljšal v leta in desetletja, in pogosto ni bilo časa razmišljati o tem, da bi bilo dobro podobo vsega tega pustiti tudi zanamcem. Kocmurjeve fotografije so se v preteklosti že pojavljale v različnih revijah in publikacijah. Največkrat anonimno, zdaj pa so v tej lični monografiji dobile ime,« je poudaril Emeršič.

Dr. Primož Lampič je o Kocmurju spregovoril kot o poklicnem fotografu, ki je imel dober občutek za situacijo, kar mu je zelo koristilo pri fotografiranju na terenu. Posnel pa je ključne točke umika – od Most, Kranja, zlasti Tržiča do Borovelj in Vetrinja. »Tako imamo tudi široke kadre zgodovinskih prizorov, ki govorijo o dogajanju v prostoru. Ni fotografiral bitke, je pa posnel prvovrstne podobe o taborišču v Vetrinju, o tamkajšnjih težkih bivalnih razmerah in dogajanju hkrati. Lahko rečem, da ne gre le za dokumentarno vrednost, ampak tudi svojevrsten etnološki prikaz begunskega življenja,« poudarja Lampič.

Kocmurjevi negativi so prepotovali več kot deset tisoč kilometrov v Argentino in nazaj. Skrbnik njegove dediščine, nečak Boštjan Kocmur, ki se je z družino leta 1991 iz Argentine preselil v Slovenijo, se ga spominja kot zelo podjetnega in vedrega človeka. »Njegov vesel karakter je opazen tudi na fotografijah. Begunce je znal kljub resnosti položaja, v katerem so se znašli, spraviti v smeh in jim tako blažiti tegobe. V Buenos Airesu je imel štiri ateljeje, a so ga goljufali, ker ni mogel biti vedno in povsod prisoten. Kljub temu da je imel težave z epileptičnimi napadi, je dvajset let obiskoval izseljene Slovence, jih portretiral in zbiral pričevanja. Izdal je štiri knjige,« o stricu pravi Boštjan Kocmur. Po dvajsetih letih hude bolezni je umrl leta 1990. Razstava v Galeriji mežnarija je odprta vsak dan med 18. in 20. uro.