Klic, ki je spremenil življenje

»Prinašati Boga pomeni predvsem: po eni strani prinašati ljubezen in po drugi vero in upanje. Konkretno življenje pravih kristjanov je torej najboljše pričevanje za Kristusa, najboljše oznanilo,« je besede Benedikta XVI. v vabilo na novomašne slovesnosti vtkal Gašper Mauko iz Vrbenj, ki je novo mašo preteklo nedeljo daroval v cerkvi sv. Petra v Radovljici.

Ste se za pot duhovnika odločili že zgodaj? Je na odločitev vplivala tudi izkušnja življenja v verni družini?

»Za duhovniški poklic sem se odločil relativno pozno. Bilo je v drugem semestru prvega leta študija na Veterinarski fakulteti. Ko sem se prvič v življenju resneje začel spraševati o smislu lastnega življenja, me je kot blisk prešinila misel, da bi postal duhovnik. Preblisk je bil resnično Božji klic, ki mi je življenje obrnil na glavo. O duhovništvu namreč prej nisem nikoli razmišljal. Vedno sem se videl v vlogi družinskega očeta, kar naenkrat pa mi je Bog zaupal drugačno, a podobno poslanstvo, namreč, da postanem 'duhovni' oče v 'družini Božjih otrok'. Ob tem ne morem zanikati, da je na odločitev vplivala tudi vzgoja in prisotnost katoliške vere v družini, vendar pa v splošnem to ne more biti prvi in edini vzrok za takšno odločitev. Božji Duh veje, kjer hoče, in kliče, kogar hoče. Bog ne gleda na narodnost, barvo kože, socialni, politični in ideološki status, v imenu katerih si ljudje v medsebojnih odnosih nemalokrat v svoji intelektualni omejenosti postavljamo meje in prepreke. Črn, rdeč, bel, moder, zelen …, za Boga smo vsi enaki in od Boga vsi enako ljubljeni, razlika je le v tem, koliko smo Njegovi ljubezni pripravljeni odpreti svoje srce.

Moja odločitev za duhovništvo je bila v družini kljub presenečenju v splošnem pozitivno sprejeta. Pri materi bolj, pri očetu sicer malo manj, vendar pa mi je navkljub vsemu zagotovil svojo podporo, če sam menim, da bom v tem poklicu srečen in zadovoljen.«

Ste imeli na poti do mašniškega posvečenja kdaj pomisleke, morda interes, da bi bili strokovno dejavni tudi na drugih področjih?

»Pomisleki so nekaj, kar človeka spremlja skozi celoto in na vseh področjih njegovega življenja. Poklic, stan, bivalno okolje, odločitve in iskanja, vse je zaznamovano s pomisleki. Ker človek nima uvida v lastno prihodnost, ga zaznamuje negotovost, ki je leglo pomislekov. Vendar če človek odkrije smisel in poslanstvo svojega življenja in ga stalno ohranja živega v svoji zavesti, bodo tudi pomisleki ob tem temelju vedno znova zbledeli v nič.«

Kakšen je po vaših izkušnjah danes odnos mladih do vere, do Cerkve?

»Na to vprašanje ni enostavnega odgovora, vsako posploševanje pa bi nam dalo pomanjkljivo sliko realnosti. Odnos mladih do Cerkve in vere je namreč močno odvisen od okolja, v katerem se je njihov odnos tekom odraščanja oblikoval. Kakor je raznoliko družinsko, izobraževalno in širše družbeno okolje, toliko je raznolik tudi odnos mladih do vere in Cerkve.«

Kaj je tisto, za kar si boste kot duhovnik posebej prizadevali?

»V prvi vrsti si bom prizadeval za uresničevanje tistega, kar bistveno zaznamuje duhovniško službo: podeljevanje zakramentov, oznanjevanje Božje besede in karitativna dejavnost. Svetu želim prinašati oznanilo o Bogu, ki nas je tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«

Kam vas vodi pot v naslednjih mesecih, letih?

»Z dekretom krajevnega ordinarija 1. avgusta nastopim službo kaplana v župniji Vrhnika.«

Imate tudi kaj prostega časa, morda hobi, s katerim se ukvarjate?

»V prostem času, ki ga sicer ni veliko, se rad podam v hribe, preberem katero od bolj ali manj teoloških knjig ali poljudnoznanstvenih revij ter se ukvarjam z glasbo.«