O Slavku so povedali:

Ciril Globočnik, župan občine Radovljica: »Čeprav sem bil seznanjen z boleznijo, s katero se je Slavko Avsenik boril v zadnjem obdobju, me je novica o njegovi smrti pretresla. Posebej zato, ker smo v zadnjem obdobju veliko in dobro sodelovali, predvsem pri organizaciji praznovanja 60-letnice slavne Golice, ki je načrtovano za konec poletja. V veliko zadoščenje mi je, da je Občina Radovljica pred dvema letoma postavila spomenik Avsenikovi glasbi v krožišču na izvozu z avtoceste v Lescah. Slavko Avsenik, naš častni občan, je večkrat povedal, da mu res veliko pomeni. Verjetno se bo širša javnost šele sedaj, po njegovi smrti, zavedla vse veličine njegove glasbe. Mi pa smo ponosni, ker je Avsenikova glasba, ki toliko desetletij navdušuje ljudi po svetu, nastajala tu, v naših krajih.«

Marija Kavčič - Zupan, predsednica krajevne skupnosti Begunje: »Slavko Avsenik je bil naš krajan. Kot človek nam je veliko dal. Z njegovim odhodom zato ostaja velika praznina, tako v našem vsakdanjem življenju kot v glasbi. Njegova glasbena pot se je začela doma, v Begunjah. Okoliški vrhovi in dolina so zajeti v njegovem glasbenem opusu. Nanj smo krajani Begunj ponosni. V našem spominu bo ostal kot pravi Begunjec, saj se je zadnja leta vsak dan iz Ljubljane vračal domov, kjer je v miru in tišini doma ustvarjal in užival.«

Renato Verlič, kitarist, član zadnje zasedbe Kvinteta bratov Avsenik in član Hišnega ansambla Avsenik: »Na Slavka imam lepe spomine. Slabih ni. On je bil slovenski Mozart, ustvarjalec glasbe, ki je enako vredna kot druge glasbene zvrsti. Slavko je zagovarjal red, disciplino in delo. Tako, kot je bilo pri Avsenikovem ansamblu, ni bilo nikjer. Slavko mi je v življenju, tako osebnem kot glasbenem, veliko dal. Več kot deset let sem sodeloval z njim, najprej kot član njegovega ansambla, potem pa kot sodelavec pri snemanjih in glasbenik v Hišnem ansamblu Avsenik.«

Braco Koren, pevec, sin Franca Korena, pevca v Avsenikovem ansamblu: »Novica o Slavkovi smrti me je pretresla. Umrl je človek, ki je za Slovenijo po svetu naredil več kot vsi politiki skupaj. Nekateri pravijo, da bo Slavkova smrt vplivala na razširjenost njegove glasbe. Sam se s tem ne strinjam. Izvirna Avsenikova glasba, ki sta jo začela Slavko in Vilko in pri kateri je sodeloval tudi moj oče in drugi člani ansambla, vsak po svoje izviren in najboljši, bo ostala. To je Avsenikova glasba, ki je ponarodela, in ne katerakoli narodno-zabavna glasba.«

Janez Per, vodja Alpskega kvinteta: »Slavko je bil glasbeni velikan in občudoval sem njegovo delo. Le redki so naredili toliko za promocijo Slovenije kot on. Škoda, da ni prejel Prešernove nagrade in ni bil izbran za državljana Evrope. On je to bil. Obe priznanji bi si zaslužil.«

Tomaž Hribar, vodja ansambla Gašperji: »Smrt Slavka Avsenika je velika izguba za slovensko glasbo in kulturo v najširšem pomenu. Bil je genij, ki v lastni skromnosti tega ni rad slišal. A prav preprosti ljudje so v resnici največji. Tudi Gašperji smo bili z njim usodno povezani. V veliko čast nam je, da smo bili lahko vsaj posredno del njegove zgodbe. Veliko nam je dal in nas naučil, z njegovo popotnico pa smo širili slovenstvo po svetu. Njegove melodije so bile več kot glasba. Zato se Slavko nikdar ne bo zares poslovil.«

Joža Antonič, nekdanji vodja Alpskega kvinteta in Slavkov prijatelj: »Slavko je bil vsem nam velik vzornik. V slovenski glasbi je skupaj z Vilkom pustil neizbrisen pečat. Avseniki so šli prvi v svet in so odprli vrata tudi nam, ki smo prišli za njimi. Tudi zaradi tega smo Slavku hvaležni. Avseniki so svetu povedali, kje smo doma, kje je Slovenija, kje sta Begunje in Bled. Zaradi tega je Občina Bled leta 2003 pod mojim županovanjem in na mojo pobudo podelila Vilku in Slavku naziv častnih občanov Bleda.«