Peš na morje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 4. julij 2015 / 08:00

Vprašanje kot izziv: kateri bi bil za Gorenjca najbolj primeren način dopusta? Ponujajo se nekateri šablonski odgovori. Prvi je ta, da bi moral biti gorenjski dopust čim cenejši, a v to razlago ne verjamem. Ali pa ne sodim med 'tipične' Gorenjce. Prepričan sem, da bi si, če bi imel več denarja, privoščil tudi kako veliko dražje in bolj ekstravagantno potovanje. Drugi pričakovani odgovor bi bil ta, da je za Gorenjce najbolj primeren dopust pod gorami ali na njih. Ker so najbližje in zato najcenejše in zato, ker je tudi za druge Slovence najbolj gorenjski način dopusta prav planinski.

A danes je že tako, da je poleti najbolj 'pravi' dopust tisti, ki ga preživiš nekje na morju, zlasti če sicer ne živiš ob njem. Zdaj vse to povežem in predlagam optimalni kompromis. In rečem: za Gorenjca najbolj primerni način dopusta je, da gre na morje peš. Sliši se čudno, a je res. Argumenti sledijo. Prvi je ta, da v takšni poti povežeš oboje, gore in morje. Potovati peš je tudi poceni in zato ustreza eni od gorenjskih karakternih lastnosti. Ne potrebuješ avta in bencina, pač pa precej več časa; a tudi ta ni poceni, vse bolj je zlato.

In ne nazadnje: takšna pot na dopust je kar se da izvirna. Koliko pa je takih, ki si upajo peš z gora na morje? Podatkov nimam, a gotovo je takšno pot že marsikdo opravil. S kolesom sploh, kolo je danes bolj priročno kot obute in ožuljene noge. Da mi ne bo kdo očital, kako govorim kar 'brez veze', naj povem, da sem takšno pot tudi sam že prehodil in jo opisal v našem časopisu. Bila je ena od tistih božjih poti, na katerih sem se pridružil žirovskim Šmarničnim romarjem; ta se je zgodila poleti 2001. Romanje smo opravili v treh dneh, od 25. do 27. julija, od srede do petka, pot pa je bila dolga kakih sto deset kilometrov. Prvi dan smo hodili od Žirov do Lokev v Trnovskem gozdu, drugi dan od Lokev do Doberdoba in tretji dan od Doberdoba do Gradeža. Tu je bilo za časa Avstro-Ogrske eno najbolj slovitih letovišč ob severnem Jadranu (poleg Opatije in Portoroža), naš cilj pa je bil pri obmorski vrstnici brezjanske Marije Pomagaj – v Marijinem svetišču Madonna di Barbana v istem kraju.

Tisto romanje ima z vidika tega članka eno lepotno napako – začeto je bilo na gorenjskem jugu. Bolj 'v stilu' bi bilo, če bi pot začeli z enega od gorenjskih vrhov, najbolje kar z vrha Triglava. To zamisel imam že dolgo v glavi, pred časom sem jo zaradi zdravstvenih težav že odpisal, zdaj me spet navdihuje in enkrat se bom na to pot tudi res podal. Trasa mi še ni čisto jasna, verjetno bo taka: od Aljaževega stolpa do Krna, spust v Tolmin in do Mosta na Soči, potem po Čepovanski dolini do Gorice in čez Vipavsko dolino in Kosovelov Kras do morja, po možnosti do Devina, ki je star slovenski punkt, pesnik Rilke pa ga je z Devinskimi elegijami povzdignil v svetovno literaturo. Od Aljaža prek Kosovela do Rilkeja – kakšna imenitna povezava!

Najbolj primerno bi bilo to pot opraviti že letos in tako počastiti tri jubileje. Avgusta bo že sto dvajset let od postavitve in blagoslovitve stolpa (22. 8. 1895), maja je minilo sto let od začetka soške fronte v prvi svetovni vojni in sedemdeset let od konca druge svetovne vojne. Pred njo je bila meja na Triglavu, od 1945 je spet nad staro slovensko obalo od Devina do Trsta. Ja, lepa zamisel, duh je voljan, meso pa vse slabše. No, če bi takšne poti ne opravil podpisani, naj jo kdo drug. Sicer pa ni na voljo samo ta, z Gorenjske do morja je še veliko drugih poti. Nebroj bo prevoženih, veliko tudi s kolesom. Peš pa?