Poti jo vodijo okrog sonca

Kranjčanka Zala Košnik je enaindvajsetletna študentka ljubljanske Fakultete za arhitekturo, ki je v svojem življenju stopila na tla štiriintridesetih tujih držav tega sveta.

Kranj – Zala je s svojo družino veliko potovala že v otroških letih, prelomno pa je bilo zanjo potovanje v Ameriko, kamor je v tretjem letniku gimnazije odšla na izmenjavo in kjer je samostojno preživela leto dni ter dokončala srednjo šolo. Dežel, ki jih je obiskala, med seboj ne more primerjati, saj ima vsaka izmed njih svoje prednosti in pomanjkljivosti: »Nikjer ni boljše ali slabše, je zgolj drugače. Malenkosti so tiste, ki ustvarijo kulturo.«

Študentka arhitekture je na svojih potovanjih spoznala veliko različnih ljudi in njihovih življenjskih slogov, najbolj pa so se ji v spomin vtisnili trije večji podvigi zadnjih osemnajstih mesecev. Fotografije doživetij iz Jugovzhodne Azije, Danske in Kube je zato vključila tudi v svojo prvo samostojno fotografsko razstavo Okrog Sonca, s katero se je konec maja v Šolskem centru Kranj predstavila kot ljubiteljska fotografinja. In kaj je tisto, zaradi česar si je te kraje tako dobro zapomnila? Na Tajskem, pravi, ljudje trdo delajo, da preživijo, zato je tudi prostitucija povsem sprejemljiv način preživljanja. Drugače je na Danskem, kjer ljudje prav tako neprestano delajo, vendar temu primerno tudi zaslužijo. Življenjski standard je zelo visok, prepletajo se vse svetovne kulture, ljudje so veseli, sproščeni in brez sramu. Takšni so tudi Kubanci, ki si, ne da bi karkoli pričakovali v zameno, medsebojno pomagajo in delijo, čeprav sami nimajo ničesar. Kljub temu da nenehno žvižgajo in vpijejo za turisti, Kuba ostaja karizmatična država, ki jo prevevata petje in ples.

Vse, kar je doživela na svojih potovanjih, je Zali razširilo obzorja. Bolj, ko je spoznavala svet okoli sebe, več se je naučila o sebi. V Ameriki je bilo sprva zelo težko: »Kakorkoli se obrneš, si vedno drugačen, tujec, ki se skuša vključiti. Marsikaj moraš prenesti, dvigniti glavo in iti naprej.« Spoznala je, da se mora v življenju znajti, da je odgovorna za svoja dejanja in da mora sama misliti nase, saj tega namesto nje ne bo počel nihče drug. Pravi, da včasih to, kar hočeš, ni nujno to, kar potrebuješ. Slednje samo od sebe pride v tvoje življenje. Tako je spoznala ljudi, ki so ji povedali ravno tisto, kar je morala slišati. »Naučila sem se, da so medsebojni odnosi najpomembnejši in da je to, da imaš ob sebi pristne ljudi, ki so s tabo in ne proti tebi, vse, kar na koncu res šteje,« nam zaupa mlada popotnica in fotografinja ter za konec doda, da srečo, če jo iščemo, tudi najdemo – največkrat v preprostih stvareh.