Vasica večnosti

Lani poleti sva z Izbranim na programu Arte gledala vrsto oddaj o vodnjakih mladosti na različnih koncih sveta, kjer ljudje živijo dlje kot običajni smrtniki. Eden od izbranih krajev je bil tudi Campodimele, gorska vasica med Rimom in Neapljem z zgodnjesrednjeveškim jedrom, približno 25 km od morja. Vasica nikoli ni imela več kot tisoč prebivalcev, v njej ni bilo prostora za hleve in živad, niti za vrtičke, pobočja pa so bila prestrma, da bi se na njih paslo govedo. Zato pojedo zelo malo rdečega mesa. Tudi kurniki so bili zunaj obzidja. Ljudje so živeli od tistega, kar so pridelali sami. Znanstvene raziskave pa so pokazale, da ima četrtina prebivalcev poseben gen, ki pospešuje presnovo. Sedemdesetletniki se lahko pohvalijo z metabolizmom, kakršnega imajo petnajstletniki. Vendar se vas nenavadno stara, saj mladi bežijo iz nje, ker ni dela. Zadnjič pa sem v Kranju odkrila knjigo Tracey Lawson Leto dni v vasici večnosti (A Year in the Village of Eternity), v kateri pravi: »Prišla sem v Campodimele (2007) v upanju, da bi se morda naučila, kako naj živim dlje, a sem odkrila nekaj veliko pomembnejšega – kako naj dobro živim.« Italijani imajo Campodimele za dragulj, Tracey Lawson pa je v besedah narisala malce idealiziran portret vasi s čudovitimi pogledi in prebivalci, ki veliko dajo na skupnost, druženje in kuhajo preprosto. Knjiga ima dvanajst poglavij – kot leto mesecev, natanko opisuje klene starce in njihove družine, njihove navade in običaje, vsak mesec pa ima svoje kuharske posebnosti. Junija so zelenjavni junaki cukini. Sposodila sem si dva recepta, potem ko je Izbrani rekel: »Predaleč!« in me povabil na Rodinovo razstavo v Zagreb.

Cukini v pivskem testu (Zucchine fritte in pastella alla birra)

Zelenjavo v testu v Campodimele velikokrat ocvrejo pred obrokom in jo ponudijo pri sobni temperaturi namesto vroče.

Za 4 osebe potrebujemo: 100 g moke, 250 ml piva, 1 eko jajce, fino morsko sol, 4 majhne cukine, dober curek deviškega oljčnega olja

V široki skledi stepemo moko, pivo, jajce in sol. Testo naj počiva pol ure.

Medtem po diagonali tenko narežemo cukine in jih rahlo posolimo. Ko je testo pripravljeno, rezine cukinov pomakamo vanj, da so povsem oblite, in jih zlato rumeno spečemo na vročem olju najprej na eni, nato na drugi strani. Pečene cukine polagamo na pladenj, prekrit s papirnato brisačo, da odteče odvečna maščoba.

Cukini s parmezanom (Zucchine alla parmigiana)

Za 3 osebe potrebujemo: 4 cukine, curek deviškega oljčnega olja, 1 strok česna, pest sesekljanega peteršilja z gladkimi listi, fino morsko sol, 100 g parmezana

Pečico ogrejemo na 200 °C. Cukine diagonalno narežemo na rezine.

Vzamemo dovolj široko ponev, da se cukini, ki so vodeni, res pečejo in ne dušijo. Olje segrejemo, da je vroče, in 20 sekund sotiramo strok česna ter ga vzamemo iz ponve. Nato damo vanjo rezine cukinov in pečemo minuto ali dve, da zarumenijo na obeh straneh. Dodamo peteršilj in preložimo cukine v nepregorno posodo ter posujemo s parmezanom. Pečemo v pečici približno 15 minut oziroma dokler ni sir zlatorumeno zapečen.

Pa dober tek!