Padec iz raja

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 26. junij 2015 / 08:59

Poštar sploh ni zvonil, 1. del

Zgodaj spomladi se je zbralo ducat žensk, povabili so še mene, potem pa smo se odpeljale v eno od planinskih postojank, kjer smo se veliko pogovarjale, si pripovedovale zgodbe, obenem pa našle dovolj časa, da smo poskušale reševati tudi probleme in težave, ki jih prav tako ni bilo malo. Danes, z nekaj meseci časovnega zamika, ženske trdijo, da jim je bilo neobvezno druženje v veliko pomoč.

Med tistimi, ki so bile v že omenjeni skupini najbolj glasne, zabavne, celo drzne, je bila tudi Jožica. Vzbujala je videz, da so vse njene življenjske poti povsem ravne, sončne, brez najmanjšega oblačka. Po tihem sem se spraševala, kaj jo je prineslo v skupino. Šele dosti pozneje, ko smo se ob svečah posedle zraven peči, mi je postalo jasno, da znajo biti prvi vtisi zelo varljivi.

»Moje življenje je bilo že od nekdaj zbrkljano,« je začela, medtem ko se je jezila, ker ji ženske niso dovolile, da bi si prižgala cigareto.

»Nisem bila znana po tem, da bi bila popustljiva ali neodločna,« je nadaljevala. »Stara sem malo nad štirideset. Pet let je minilo od takrat, ko sem živela v raju, kajti bila sem prepričana, da imam krasen zakon. Saj veste, kako to gre. V času študija sem spoznala moža, s pomočjo obeh staršev sva kupila stanovanje, rodila sta se dva zdrava otroka. Imela sva kar dobri, a odgovorni službi, jaz sem občasno malo več potovala naokoli, on pa je ostajal doma, pazil na otroka, ju vodil v šolo, pospravljal, likal in podobno. Ko sem se vrnila s službene poti, je bilo stanovanje kot iz škatlice. Po spontanem splavu, ki me je doletel na Danskem, so odkrili še nekakšne polipe v maternici, ki so menda splav tudi sprožili. Zelo sem krvavela, kar gospodu, ki me je sprejel v bolnišnici, ni bilo čisto nič všeč. Tako se je zgodilo, da so me obdržali na opazovanju še nekaj dni, nakar sem morala ob vrnitvi domov še na eno operacijo. Zaradi strahu, ki sem ga doživljala, priznam, mi nekaj časa ni bilo za moževe nežnosti. Na smrt sem se bala ponovne zanositve, zato sem se ob njegovih vztrajnih poskusih izmikala z vsemi možnimi izgovori. Ko je ob večerih ostajal pred računalnikom, se mi je pošteno oddahnilo. Po tihem sem si mislila, naj si, revež, ogleda kakšen pornič, če je sila, da mi bo le dal mir. Po drugi strani pa me je njegovo nerazumevanje zelo bolelo. Nisem si hotela priznati, da do mene ni pokazal niti kančka sočutja. Ko nisem mogla zaspati, sem se spraševala, kam je izginila njegova ljubeznivost, prijaznost, dobrohotnost. Dokler je bila najina spolnost v polnem razcvetu, je bil zlat in najboljši mož, ko so se pojavile prve težave, ki – to moram reči – sploh niso bile dolgotrajne, je vsa njegova ljubezen izginila neznano kam. Da bi mu ustregla, sem privolila v intimnosti prej, kot bi smela. Spet sem začela grdo krvaveti, on pa mi je dal vedeti, da se to dogaja 'nalašč'. Vstal je iz postelje, me pustil samo, ko sem klicala zdravnika, res pa je, da me je potem pospremil na urgenco, a ni ostal dolgo. Hitel je domov, ker sta bila otroka sama. V bolnišnici sem ostala deset dni, bila sem tudi zelo slabokrvna. Klicarili so me iz službe, ker niso mogli razumeti, da me ni, prenašala sem možev dolgi nos, pa še hčerka je dobila rdečke, tako da je ves tisti čas sploh nisem mogla niti objeti. Bila sem povsem na tleh, nekoč pokončna, samozavestna in poslovno uspešna ženska se je čez noč spremenila v živčno razvalino!«

Ženske, ki so sedele v krogu, so molčale, niti dihanja ni bilo slišati. Jožica je požirala solze, prijela sem jo za roko, ko me je hvaležno pogledala, sem vedela, da ji je dotik pomagal, da bo lahko nadaljevala.

»V času, ko me ni bilo, je mož na internetu spoznal drugo. Kdaj točno se je to zgodilo, ne vem. Preden se je preselil k njej, je na računalniku za seboj izbrisal vse podatke, prek katerih bi lahko raziskovala, kaj je počel v moji odsotnosti. Pa nič hudega. Sprva, ko sem bila še polna maščevalnosti, sem v mislih načrtovala, kako se mu bom maščevala, a pozneje, ko sem se malo umirila, sem se začela spraševati, kako to, da sem lahko bila tako slepa in gluha. Spominjam se, da sta me mama in teta opozarjali, da moža – takrat je bil še fant – vidim v preveč lepi luči. Prosili sta me, naj bom bolj prizemljena, a ju nisem poslušala. Nisva imela nobenih težav, vse je šlo gladko, v vsem sva se dobro ujemala. Sploh se mi ni zdelo vredno, da bi takrat razmišljala, da je lahko tudi drugače. Ko sva po vrnitvi iz bolnišnice, po kakšnih treh mesecih, prvič spala skupaj, mi je povsem mirno, kot da govori o vremenu, dejal, da ima za posteljne zadeve že drugo, a da je kljub temu toliko pri močeh, da bi midva brez težav lahko še kdaj skupaj spala. Mislila sem, da me bo kap. Potrebovala sem kar nekaj trenutkov, da sem prišla k sebi. Vse mi povej, sem ga prosila. Pa mi je res začel pripovedovati, kako se je v moji odsotnosti, ko sem bila na službenih potovanjih, dolgočasil, priklopil se je na portale za zmenke, kjer je hitro našel sorodno dušo. Bilo je kot v grozljivih sanjah, ko sem seštevala ena in ena ter spoznavala, da me je varal že kar nekaj časa. 'Samo dve leti', je prostodušno priznal. Naslednji dan, ko je šel v službo, sem po spominu iskala iztočnice, ki bi mi pomagale razumeti nastalo situacijo. Ni bilo lahko. Sprva sem krivila njegovo družino, da so ga narobe vzgajali. Tašča je bila po svoje čudna, četudi je živela le nekaj ulic stran, ni nikoli pazila na svoja vnuka. Moj mož sicer ni bil edinec, poleg njega so imeli še hčerko, ki pa je zaradi svoje bolezni večino časa preživela v nekem zavodu na Štajerskem. Redkokdaj, če sploh kdaj, so jo omenjali. Zelo jim je bilo pomembno vse, kar je bilo materialno, zato so me tudi zmeraj spodbujali, naj vztrajam v dokaj naporni službi, saj je prinašala zelo solidno plačo. Skratka, padla sem v neko čustveno stanje, ko sem zelo intenzivno iskala krivce zunaj sebe. Zdelo se mi je povsem nemogoče, da bi naredila sama kaj narobe, saj sem bila prepričana, da smo se imeli tako zelo lepo, da se lepše ne bi mogli imeti. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se bila pripravljena soočiti z resnico, medtem je mož že zdavnaj spokal k tisti drugi, in ko se je jima rodil – po kakšnih dveh, treh mesecih – otrok, spet nisem mogla verjeti. Poklicala sem ga, prepričana, da ni njegov, da mu ga je ženska podtaknila. A me je le prekinil z besedami, naj neham sanjati. Padla sem v hudo depresijo, v službi so mi vzeli vsa pooblastila za kakršnokoli odločanje, šla sem na bolniško, ker nisem videla nobenega drugega izhoda. Pa še varstva nisem imela, moji starši živijo več deset kilometrov stran od mene, otroka pa sta potrebovala nekoga, ki jima bo v težkih trenutkih stal ob strani. Trudila sem se, kolikor sem se le mogla, ko sta šla malčka spat, sem se pa zjokala. Bolelo je kot hudič, saj otrokoma nisem znala odgovoriti na vprašanje, kam je izginil njun očka, ki ga ni bilo že lep čas na spregled. Na spomlad sem se spet malo pobrala, za kar se imam zahvaliti teti, ki se je na srečo upokojila, in prva stvar, ki jo je naredila, je bila, da se je začasno preselila k meni. Vzela je stvari v roke in ob njeni odločnosti mi ni kazalo drugega, kot da sem pospravila robce in si obrisala solze.

(Konec prihodnjič)