Poklon geniju namesto pričkanja

V kamniški knjižnici so pripravili pogovorni večer, izhodišče katerega je bilo nedavno preimenovanje knjižnice v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik, kar je sprožilo negativne odzive pri nekaterih občanih.

Kamnik – »Tako kot si ne predstavljam Goriških brd brez Alojza Gradnika in na Krasu ne bi dali svojega Srečka Kosovela, tudi tu pozivam ljudi, naj premislijo, ali bodo vztrajali v pričkanju ali bodo velikodušno izbrali, kar je dobro, presežno in luč v svetu; ali se bodo poklonili geniju ali vztrajali v svoji majhnosti,« je pogovorni večer o pesniku Francetu Balantiču sklenila arheologinja in muzeologinja Verena Vidrih Perko, ki kot vršilka dolžnosti vodi Direktorat za kulturno dediščino pri Ministrstvu za kulturo. Na pogovornem večeru so sodelovali še pesnik, pisatelj in literarni zgodovinar France Pibernik, kulturni producent Tone Ftičar in publicistka Alenka Puhar, ki so vsak s svojega zornega kota poskušali osvetliti pogled na pesnika Balantiča.

Balantič sodi v javni spomin

Pogovorni večer so pripravili na podlagi negativnih odzivov, ki jih je pri delu javnosti sprožilo poimenovanje kamniške knjižnice po pesniku Francetu Balantiču. Na to se je v izjavi za javnost z naslovom France Balantič sodi v javni spomin slovenskega naroda odzvala skupina pisateljev, zgodovinarjev, pravnikov, duhovnikov, urednikov, publicistov in umetnikov. Med drugim so poudarili, da je javna uvrstitev pesnika Franceta Balantiča v osrednji kulturni tok naše skupnosti pomemben korak k normalizaciji slovenske družbe in pomeni sprejemanje celotnega spektra slovenskega kulturnega izročila, ne le enega njegovega dela. »Zavedamo se, da je slovo od mitov vedno boleče. Zato štejemo dejanje poimenovanja kamniške knjižnice po pesniku Francetu Balantiču za pogumno in tako rekoč za zdravilno. Sodimo namreč, da je prišel čas, ko prispevka posameznikov, gibanj in pojavov k slovenski kulturi ne kaže več ocenjevati po njihovem mestu v vojaško urejenem črno-belem imaginariju, ki ostaja pri življenju zgolj zaradi čisto konkretnih koristi ozkega kroga ljudi,« so še zapisali v svoji izjavi.

Eden naših najboljših ustvarjalcev

Na to so opozarjali tudi gosti pogovornega večera v kamniški knjižnici. Verena Vidrih Perko je spomnila na pesnika Alojza Gradnika, ki tudi ni bil priljubljen pri nekdanji politični oblasti. »A v Brdih je bil to vedno naš 'Lojz' in nihče ni videl nič slabega v njem,« je poudarila in dodala, da je tisto, kar je najboljše, last vseh nas in tega se ne 'tehta'. Želi si, da bi se podobno kot pri Gradniku tudi pri Balantiču osredotočili na tisto, kar je dobro, in tako opozarjali na preseženo in najboljše v nas, saj nas to bogati. »Balantič je bil eden naših najboljših ustvarjalcev.« Tudi Tone Ftičar je opozoril, da pri polemiki o imenu knjižnice v ospredje stopajo teme, ki s pesniško zapuščino Franceta Balantiča nimajo nobenega stika. »Ob imenu Balantič se razplamtijo tudi ideološke in politične strasti, saj ga očitno še vedno premalo poznamo in premalo vemo o njegovem pesniškem delu.«

Pravičnejša razdelitev javnega prostora

Po mnenju Alenke Puhar bi si morale znane osebnosti pravičneje razdeliti javni prostor, ne da danes šole in knjižnice nosijo imena večini bolj ali manj nepoznanih junakov nekega drugega časa, katerih edina odlika naj bi bila, da so umrli nasilne smrti. Posebej jo je zmotilo, da je bila večina teh ljudi navadnih delavcev in v življenju niso napisali niti vrstice, ki bi bila kje objavljena, zato se ji ne zdi smiselno, da po njih poimenujemo prosvetne ustanove. A Verena Vidrih Perko je opomnila, da teh ljudi vseeno ni smiselno izpostavljati posmehu. »Vsaka doba se različno odzove in mogoče so bila njihova imena tudi zlorabljena. Ne vem, ali bi se kdo od njih strinjal, da po njem poimenujejo šolo.«

Ločiti dobro od slabega

France Pibernik pa je med drugim poskušal osvetliti okoliščine, ki so mladega pesnika pripeljale v domobransko vojsko. »Kot takrat vsi narodnozavedni mladi se je tudi Balantič najprej vključil v Osvobodilno fronto, a je bilo že takrat jasno, da ni 'bojevnik' in kot tak ne perspektiven kader,« je razložil Pibernik in dodal, da so v osebni stiski, v kateri se je znašel, nastale njegove najboljše pesmi. Zaradi simpatiziranja z Osvobodilno fronto so ga odpeljali v taborišče Gonars, po vrnitvi domov pa se je na prigovarjanje prijatelja Franceta Kremžarja pridružil domobrancem na Grahovem. »K temu ga je navedla osebna stiska; Balantič nikoli ni nosil uniforme,« je poudaril Pibernik. Ob tem je Verena Vidrih Perko dodala, da je treba ločiti dobro od slabega; kdo je bil in kdo ni bil zločinec. »Danes nam je to nedoumljivo razumeti, zato bi morali z empatijo spremljati, kaj so ljudje takrat pretrpeli.« Po njenem bi se morali vsak trenutek odločiti med dobrim in zlim in iti naprej.