Vse mi je vzel

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 21. junij 2015 / 12:12

Bog odpusti, trapi, 3. del

… »Postala sem čistilka v Kliničnem centru, za nekaj dinarjev sem čistila nesnago, ob tem pa sem bila najsrečnejši človek na svetu, kajti verjela sem, da se je zame pričelo novo življenje. Kako sem se zmotila!«

Lea je danes invalidka. Preživlja se s komaj nekaj evri, na vse konce in kraje je dolžna denar, močno pa se zaveda, da ga nikoli ne bo mogla vrniti. Nekoč je zneske – vsaj tiste najvišje – seštela, številka, ki jo je dobila, je bila zastrašujoča: 24.800 evrov. Vsak cent je izginil v njegovem žepu. Ob tem pa je treba povedati, da Lea naredi vse, da hčerka ne bi zašla na kriva pota. Bedi nad njo, jo spodbuja in tolaži, če se znajde v stiski, in niti enkrat, kar ji jo je usoda položila v naročje, ji še ni obrnila hrbta.

»Takrat ko sem začela delati v Kliničnem centru kot snažilka, sem bila prepričana, da bo še vse dobro. Sem in tja sem pomislila na sina, ki je odraščal nekje daleč, brez mene. Če sem se še tako trudila, njegove podobe mi ni uspelo priklicati v spomin. Ne bom pozabila večera na urgenci. Ravno sem se odpravljala domov – s še eno kolegico sva kot dve kraljici stanovali v garsonjeri v Štepanjskem naselju – ko me pri izhodu nekdo pocuka za rokav. Mislila sem, da me bo kap. Bila je ena od sosed, s katerimi smo si nekoč delili nadstropje. Četudi nisem bila več ustrahovana, postarana, zanemarjena in polna podplut, me je hitro spoznala. »Tvojemu pa ne bi bilo všeč, ker si se pobarvala na rdeče,« mi je rekla in me prestreljevala z očmi. Hotela sem se ji izviti, a mi ni pustila. Začela je na dolgo in široko čvekati, kako me moj išče in kako je besen, ker sem se vdrla v tla. Besede so me prizemljile in počutila sem se, kot bi bila hipnotizirana. Vse, kar je bilo v meni potlačeno v podzavesti, je priplavalo na dan. V trenutku sem se začela zavedati, da preteklosti ne bom mogla nikoli uiti. Vseeno mi je uspelo, da sem se ji izmuznila in zbežala na avtobus. Naslednji teden sem bila na bolniški, noge me sploh niso več držale. Ležala sem v postelji, bruhala in trepetala od strahu. Kolegica, ki je mojo zgodbo poznala le delno, me je spodbujala, naj vstanem in grem v službo. Zagotavljala mi je, da me bo varovala, da bom ob njej varna. Prve tri dni se ni zgodilo nič, četrti dan pa me on pričaka na avtobusni postaji. Ko sem ga zagledala, sem vedela, da točno ve, kod bivam, kje delam, da mi je sledil. Razširil je roke in me objel, vzdignil v zrak in stisnil k sebi. Po licu so mu tekle solze in vsak, ki je šel mimo, je bil prepričan, da sta se dva zaljubljenca po dolgih letih ponovno našla. Vedela sem, da ni tako. Jokal je le takrat, kadar je bil v duši besen kot tiger. Bila sem mehka kot cunja, brez težav me je stlačil v avtomobil in odpeljal. Noči, ki je sledila, ne bom nikoli pozabila. Vse do jutra me je posiljeval, mi tlačil v nožnico in v danko vse sorte predmete, krvavela sem, a mi je strah zadrgnil grlo, da nisem spravila iz sebe niti enega samega samcatega glasu. Zjutraj se me je lotil še fizično. Brcal me je z delavskimi čevlji, hodil po meni in me obkladal z besedami, za katere sem vedela, da so del nekakšne 'zakletve'. Bilo mi je vseeno. Ko je šel v službo, je v sobo poklical eno od sorodnic, ki se je usedla na kavč in s prezirom opazovala krvavo gmoto, torej mene, na tleh. V meni je bilo še komaj kaj življenja. Skoraj je ubil telo, dokončno pa je zmrcvaril dušo. Morala sem mu izročiti bančno kartico, pobral mi je ves denar, kolegici pa se je nalagal, da ga bom spremljala v Bosno, da me ne bo več niti v službo. Tam so sicer divjali krvavi boji, vedela sem, da se jih takšen junak, kot je bil, ne bo udeležil. Preveč ga je skrbelo za lastno rit. Kakor hitro sem prišla malo k sebi, je nadaljeval s posiljevanjem. Spredaj v ustih nisem imela nobenega zoba več vse mi je izbil. Njegova ujetnica sem bila več kot mesec dni. Potem pa se je zgodil čudež. Ponj so prišli policisti, pa ne zaradi mene, temveč zato, ker so ga iskali z mednarodno tiralico. Kasneje sem iz pogovorov, ki so jih imele ženske med seboj, razbrala, da bo ostal na hladnem najmanj pet mesecev. V meni se je prebudilo upanje. Bila sem prepričana, da bom 'varuhinjam' z lahkoto ušla. Kako sem se zmotila! Nad menoj so bedele kot kanalje. Nagonsko sem zaslutila, da jim je zagrozil, da bodo kaznovane tudi one, če se jim izmuznem. Čez dan so me priklenile kot psa, veriga je bila dolga le toliko, da sem lahko šla do kahle. V sobi, kjer sem bivala, ni bilo nič drugega, razen polomljenega kavča. Po dveh mesecih sem ugotovila, da sem spet noseča. Posilstva so rodila nezaželen sad. Sama sebi sem se zasmilila. Nekega jutra pa se zgodi čudež. V naselje, kjer so me imeli pod ključem, pridrvijo policijski avtomobili, s seboj pa so imeli tudi pse. Hiša se je v trenutku izpraznila, nikjer ni bilo nikogar, skozi priprta vrata pa sem brez težav odkorakala na svobodo. Na ulici so ženske kričale in zmerjale policiste, v zmedi, ki ji ni bilo videti ne konca ne kraja, sem stekla za hišo in se potem med grmovjem in visoko travo splazila do potoka, ga prebredla in se na drugi strani izgubila med hišami. Bila sem brez dokumentov in brez denarja. Nekaj časa sem bivala celo v centru za begunce, izdajala sem se za nemo. Ker sem imela uši, sem se ostrigla na balin. Sredi avgusta sem potem rodila Lidijo. Kljub temu da je prijokala na svet z osmimi meseci, je bila zdrava, okroglolična in živahna. V trenutku, ko so mi jo dali v naročje, sem pozabila, v kakšnih razmerah je bila spočeta. Vzljubila sem jo in prisegla, da ji bom omogočila lepše življenje. Žal pa sem jo morala že pri treh mesecih dati v rejo, kajti nisem imela ne službe ne strehe nad glavo. Po mukotrpnih težavah sem ponovno prišla do dokumentov, službe in strehe nad glavo. Spet se je prikazal tudi on in me ponovno zasužnjil. Le da sem se morala sedaj prodajati, ves denar pa izročati njemu. Zaradi težkih poškodb, ki mi jih je zadal, nisem držala vode. Ker je imel od mene še zmeraj veliko koristi, ker me je imel za svojo last, je po zvezah in poznanstvih uredil, da sem bila priznana za invalidko. Pobral mi je tudi invalidnino. Pri različnih ljudeh sem si morala izposojati denar in ga izročati njemu. Nikoli nisem ljubila nobenega drugega moškega. Kaj sta to nežnosti in toplina, ne vem. Starši so medtem umrli, bratu, ki živi doma, se sicer smilim, a se boji tesnejših stikov z menoj. Leta so tekla, danes se mi zdi, da sem jih preživela kot v grdih nočnih morah. Edino srečo v mojem zavoženem življenju predstavlja hčerka, za katero skrbim. Stara je že sedemnajst let, pridna v šoli, upam, da bo nekoč zdravnica, tako kot sanja že od otroštva. Žal ne živi pri meni, a sem ji razložila, zakaj ne. Razume me. Dobro se razumem tudi z njeno rejnico. Kadar sem v hudi stiski, vzame pod streho še mene. Že misel, da bi morala kdaj srečati očeta, je moji hčerki nagnusna. Vesela sem, da sem že stara in betežna, da mu kot ženska ne dišim več. Kot vem, ima v 'domačih' krajih drugo, nad katero se izživlja, če po pravici povem – vseeno mi je. Želim si le, da bi mi usoda nekoč naklonila mir pred njim. Rada bi še kdaj videla sina, danes je že odrasel mož. Dvomim, da sploh ve, da obstajam. Nekaj sem slišala, da ga ima njegova sestra za svojega sina, ker ne more imeti lastnih otrok. Če je tako, potem res ne bi bilo prav, da bi se vmešavala. Morda pa se bo kdaj zgodil čudež in bo začel sam raziskovati, od kod je prišel.«

(Konec)