Denar ni motivacija, zato – v penzijo!

Eden najbogatejših Slovencev in lastnik podjetja Interblock, ki je bilo ocenjeno za najboljše slovensko podjetje lanskega leta, se je minuli petek upokojil. »Denar nikoli ni bil moja motivacija. In tako kot se mora uspešen podjetnik znati obkrožiti s pametnejšimi od sebe, se mora znati tudi pravi čas umakniti, sicer gre njegova zgodba lahko le še navzdol,« razmišlja.

Na vrhu lestvice TOP 101 najboljših slovenskih podjetij lanskega leta se je pred dnevi znašel Interblock igralniškega mogotca Joca Pečečnika iz Šmarce pri Kamniku. Pred šestindvajsetimi leti je – potem ko je po le treh mesecih opustil študij – s poslom začel doma, tako da si je sposodil denar in v delavnico predelal spalnico, danes pa je njegovo podjetje Interblock iz majhne družbe, ki je svojo pot začela v Mengšu, zraslo v svetovno korporacijo s podjetji v Sidneyju, Macau, Torontu in Las Vegasu. Zaposluje približno tristo ljudi.

Za pogovor smo ga ujeli ob prihodu iz Las Vegasa, kjer zadnja leta živi in dela. Poletje bo preživel v Sloveniji, začel pa ga je na nekoliko presenetljiv način – kot upokojenec. Minuli petek se je pri zgolj 46 letih namreč upokojil. Kaj v praksi to pomeni in marsikaj drugega, nam je – izjemno preprost in simpatičen – zaupal v kamniškem KIKštarterju, kjer je sodeloval pri obuditvi Podjetniškega kluba Kamnik.

Vas je uvrstitev v sam vrh najboljših slovenskih podjetij lanskega leta presenetila?

»Malce res, a predvsem zato, ker teh lestvic ne gledam. Dobro je sicer, če podjetniki kdaj pogledamo statistike, saj sami ob svojem delu časa za tovrstne analize nimamo. Rezultati na tej lestvici so objektiven pogled in dokazujejo, da smo uspešna firma, ki še kar naprej raste, in prepričan sem, da bodo rezultati za leto 2015 še bistveno boljši od lanskih – vsaj za 100 odstotkov. To pomeni, da je naš dolgoročni koncept, ki smo si ga zadali – da se zanašamo na lastno znanje, da je naš trg cel planet in da moramo prodajati drage produkte, ne poceni – formula uspeha.«

Kot pravite, je vaš trg cel planet. Kako pa ste kot podjetnik zadovoljni s pogoji v Sloveniji?

»Slovenija je za posel idealno okolje. Prepričan sem, da nikjer na svetu ni takih pogojev, kot jih imamo tukaj. Če bi država še kaj popravila, še toliko bolje, a glavna stvar je v tem, da imamo – kar je sicer bolj zasluga Jugoslavije kot Slovenije – na razpolago najboljše strokovnjake, ki delajo za daleč najmanj denarja na svetu. Imamo vse pogoje, da nekaj naredimo dobro, vprašanje pa je, ali ljudje vidijo kitajski zid – eni ga vidijo v Šmarci, drugi na slovenski meji, tretji okoli Evrope … Osebno trdim, da imamo geografsko daleč najboljšo pozicijo v svetu. 400 km od Slovenije, kar je nekakšen standard pri trgovcih, da lahko v enem dnevu prevozijo s kamioni, je čez 55 milijonov ljudi z največjo kupno močjo centralne Evrope. Tega žal ne znamo izkoristiti.«

S svojimi igralnimi avtomati pokrivate že 80 odstotkov legalnega svetovnega trga. Ali vsi avtomati nastajajo v Mengšu?

»Vsi naši aparati nastajajo v Mengšu. Tukaj jih proizvajamo. Prav tako je celoten razvoj blagovne znamke Interblock v Mengšu. Tako načrtujemo tudi v naši dolgoročni strategiji. Kar se tiče trga, res pokrivamo že okoli 80 odstotkov legalnega trga, kar tretjina trga v igralništvu pa je nelegalnega. Zakonodaja na tem področju je zelo stroga in vsaka država, ki tega nima urejenega, je uvrščena na črno listo in mi tja ne smemo dobavljati. Sem sodijo tudi tako velike države, kot je denimo Rusija.«

Kako se vaša proizvodnja in prodaja izražata v številkah?

»Naše podjetje Interblock je doslej po celem planetu poslalo približno 35 tisoč enot. Od tega jih letno naredimo od 1200 do 1600, lani smo jih okoli 2800, letos pa jih načrtujemo že okoli 4000. Naša EBITDA je bila lani okoli 12,8 milijona evrov, letos bo okoli 30 milijonov.«

S svojim poslom ste začeli pred 26 leti. Kakšne primerjave lahko potegnete s svojim delom takrat in danes?

»Če primerjam sebe, sem ostal popolnoma isti, imam le več stikov, operiram z večjim denarjem in imam več izkušenj. Moja logika pa je ostala ista in je še vedno bližje preprostemu človeku, torej kmečka logika, ki nikoli ni prešla v 'fensi korporativno slovensko logiko', ker mislim, da ima vsak človek svoje omejitve. Včasih pridemo do konca in tudi sam sem se zdaj znašel tam.«

Napoved umika oz. upokojitve je v javnosti sprožila veliko zanimanja. Zakaj ste se odločili za ta korak?

»Če se izrazim po alpinistično, sem na začetku računal, da bom osvojil štiri šesttisočake, osvojil pa sem deset desettisočakov. In ker denar ni bil nikoli moja motivacija, v tem podjetju nimam več izzivov. Ne vem, kaj bi še lahko naredil. Produkte smo pripravili že do leta 2020. Naše podjetje je v osnovi razvojno z dobrim menedžmentom in ne menedžment, ki ima tudi razvoj. Nikoli svoje podjetniške poti nisem gradil na financah, računovodstvu ali pravni službi, ampak sem bil vedno na poti od prodaje do proizvodnje in mislim, da je ključ do tega tudi v tem, da sem znal voditi na eni strani ljudi, ki so pametnejši od mene, in na drugi strani prisluhnit stranki, kaj potrebuje. Uspešni podjetnik ima samo dve definiciji: prvo, če želi nekaj uspešno narediti, rabi dober tim, ki je zadovoljen, stimuliran in ustrezno plačan, in drugo, ta tim bo dober, če boš zaposloval ljudi, ki so pametnejši od tebe. Če se boš kot podjetnik na vrh svoje piramide postavil kot pav in pričakoval, da ti bodo vsi kimali, ne boš uspešen. Sam sem imel to srečo v življenju, da so mi nasproti vedno prišli bistveno pametnejši ljudje in da sem jih po čisto človeški noti, ki je zajemala prijateljstvo, drznost, pozitivno energijo, kredibilnost in zvestobo, znal stimulirati, da so mi prisluhnili in da sem jih lahko vodil. To je vse. To je ta formula uspeha. A vsakega obdobja je enkrat konec in podjetnik mora začutiti, kdaj je čas za umik, saj gre sicer posel lahko samo navzdol.«

Kako bo vaša upokojitev videti v praksi?

»Tako, da ne bom v podjetje več hodil v službo in da ne bom tam imel več dnevnih obveznosti. Opravljal bom le še svetovanje. Osredotočil se bom na razvoj individualnih strokovnjakov in oddelkov. Na ta način bomo naredili neko konfederacijo samostojnih oddelkov, ki bodo iste stvari, ki so prej izhajale od mene, opravljali samostojno.«

Bo ta menedžment ostal slovenski ali bo v celoti v rokah tujcev?

»Ta menedžment je pretežno tuj. V Sloveniji težko najdemo primeren kader, ki bi to razvijal naprej. To sem doslej počel jaz, a nimam več te energije. Tukaj imajo Američani daleč najbolj organiziran menedžment in tudi mi se zdaj od njih veliko učimo. Za generalnega direktorja smo zato postavili Američana Johna Connelyja, v ostale divizije pa pobiramo najboljše posameznike po kontinentih. Že doslej smo v podjetju imeli zelo preprosto filozofijo: če Slovenija ne bo najboljša v razvoju igralnih aparatov, tega dela preprosto ne more opravljati. Tukaj ni čustev. Trg ne sprašuje, od kod prihaja ideja, ampak trg kupi tisto, kar rabi. A Slovenci imamo v tem tako znanje, da drugi hodijo k nam gledat, zato zaradi mojega umika ni ogroženo nobeno delovno mesto v Sloveniji.«

V kakšno smer sicer gre igralništvo?

»Igralništvo se je delilo na klasične slote in na žive mize s krupjeji. Mi pa smo ustvarili novo smer, in sicer smo žive klasične igre avtomatizirali in ustvarili novo divizijo – elektronske mize. Te pa imajo neverjetno velik potencial. Orjemo ledino elektronskih miz v Severni Ameriki, kjer je trg s tem še povsem nepokrit. V svojem razvoju pa hkrati delamo platformo, s katero bomo povezali vse igre – loterijske, kazino igre, on line in druge – na eno mesto in povsem vseeno bo, kjer jih boste igrali.«

Kako pogosto sami zahajate v kazinoje in kaj najraje igrate?

»Poslovno skoraj vsak dan, za zabavo pa bi si želel večkrat. Igram le black jack in letos sem ga s prijatelji igral le dvakrat.«

Zdaj bo za to verjetno več časa. Za kaj si ga boste kot »upokojenec« zdaj še vzeli?

»Počel bom vse, za kar od otroštva naprej nisem imel časa. Bral bom knjige, rad bi shujšal, v mladosti sem se učil tri instrumente, pa jih nikdar nisem imel časa igrati, tudi akvarije sem imel rad. Pa tekel bom in kolesaril in končno se bom imel čas povzpeti na Kamniško sedlo, kjer še nisem bil. Pa tudi delal bom še kaj, a predvsem bi si želel učiti mlade podjetništva in povezovati subjekte v večje grozde, da bodo lahko šli na zunanje trge.«

Torej se iz poslovnega sveta ne boste povsem umaknili?

»Ne bom delal, saj nočem več dnevih elektronskih sporočil in telefonskih klicev, bom pa svetoval.«