Kordež o izginulih milijardah

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: GG Plus / petek, 19. junij 2015 / 09:50

Nekdanji predsednik uprave nakelskega Merkurja Bine Kordež je pred tednom dni predstavil knjigo Kam je izginilo deset milijard, ki jo je napisal med bivanjem v zaporu na Dobu.

»Knjiga ni osebno opravičevanje za storjene poteze, še manj obtoževanje kogarkoli, temveč na osnovi številnih javnih podatkov argumentiran pregled tega, kar se je v Sloveniji dogajalo v zadnjih 25 letih,« je ob izidu njegove knjige Kam je izginilo deset milijard, v kateri predstavlja ključna področja ekonomije v Sloveniji s poudarkom na privatizaciji, njenih prednostih in slabostih, razložil Bine Kordež, javnosti najbolj znan po neuspelem prevzemu Merkurja. Zaradi zlorabe položaja pri preprodaji trgovskega centra Primskovo je bil obsojen na šest let in pet mesecev zapora, a je kazen prestajal le petnajst mesecev, nakar je vrhovno sodišče sodbo razveljavilo in vrnilo v ponovno odločanje. Kot pravi, se sedaj s tožilstvom pogaja o morebitnem priznanju krivde.

Neuspelim menedžerskim prevzemom podjetij Kordež pripisuje le manjši, približno desetodstotni delež v izginulih desetih milijardah evrov, do večjih izgub je po njegovem prišlo »zaradi naložbene ihte v obdobju 2005–2008«, ko se je na veliko gradilo in kupovalo, vrednost premoženja pa je na koncu strmo padla. »Ko je vrednost teh naložb padla ali so podjetja zašla v težave, teh kreditov niso mogla vrniti. Prav ti krediti so pretežni del problematike, ki se danes pojavlja v bankah, in ne krediti, ki so bili morda posledica desetih najbolj izpostavljenih primerov prevzemov.« Kot pravi, je bila večina menedžerskih odkupov realizirana pred letom 2005 po relativno nizkih cenah, večina teh odkupov je uspela in podjetja normalno delajo. »Kar pa se je dogajalo v zvezi z menedžerskim odkupom v obdobju 2005–2008, je to, da smo nekateri, in teh primerov je po številu zelo malo, po obsegu pa zelo veliko, kupovali predrago. Preprosto smo v tistem času izgubili kompas. Verjeli smo, tudi jaz, in politika je sledila, da bo Telekom nekoč vreden 5 milijard evrov, zato ga ni hotela prodati za 2 milijardi, tako sem tudi jaz verjel, da bodo šle stvari na bolje.«

Nisem edini krivec

Kordež svoj del odgovornosti za negativne posledice privatizacije priznava: »Problem je v tem, da pa verjetno nisem edini krivec v tej zadevi, in poskušam prikazati neko celovito sliko, ne da se vse fokusira samo na deset, dvajset ljudi. Sodni mlini pa meljejo naprej, jaz bom svoj del odgovornosti sprejel, ne glede na to, da večini drugih tega ni treba.«

Tudi ekonomist Jože Mencinger, ki je v knjigi napisal predgovor, poudarja, da v t. i. tajkunizaciji niso sodelovali samo tisti, ki so bili obsojeni. »Brez bank, države, odvetnikov, notarjev in nadzornikov do tega ne bi prišlo. Pred krizo smo z velikim navdušenjem šli v t. i. casino kapitalizem, ki se je posebej razvil v času 2004–2008, in tu je pravzaprav odgovor na vprašanje, kam je izginilo 10 milijard evrov. Niso jih zapravili tajkuni, ampak Slovenija. Milijarde so se spremenile v razne gradbene jame, štirikolesnike in podobne stvari,« je dejal. Primarni izvor vseh današnjih problemov pa Mencinger vidi v privatizaciji v letih 1991–1995, ko smo s pomočjo certifikatov ustvarili dva milijona lastnikov premoženja in ne lastnikov podjetij. »99 odstotkov teh kapitalistov je hotelo svoje proizvodno premoženje čim prej spremeniti v avto, stanovanje … Do leta 2005 je ta proces potekal relativno počasi, v letih 2005–2008 pa zelo hitro,« razlaga. Izpostavil je še, da je bila tudi reakcija na gospodarsko krizo povsem zgrešena, »saj je država zaradi politične popularnosti borbe proti tajkunom začela uničevati njihova podjetja, namesto da bi obračunala s tajkuni«.