Zdaj sva na koruzi
Ema in Ciril Zupan iz Mošenj sta imela biserno poroko 19. februarja, praznovala pa sta jo pred kratkim.
Ema se je rodila 8. aprila leta 1935 v vasi Lipovec na Dolenjskem. Kot najstarejša izmed šestih otrok je morala prva od doma. K sebi jo je vzela teta na Koroški Beli, ki je upala, da ji bo lahko našla službo v železarni, vendar ji zaradi krize takrat to ni uspelo. Ema je devet mesecev čakala na delo, nazadnje pa ga je našla na Črnivcu, kamor se je preselila kot hišna pomočnica. Hudega domotožja po Dolenjski ni nikoli čutila, gorenjski zrak pa ji je že od nekdaj ustrezal. Ciril pa se je rodil 1. julija leta 1930 v Mošnjah. V družini so bili štirje otroci in vsi so morali pomagati na kmetiji. Pri petnajstih letih bi lahko nadaljeval šolanje, vendar ni bilo časa. Poleg dela na domači kmetiji je pomagal še na žagi in v mlinu, ko so te zaprli, pa si je službo poiskal na Petrolu. »Tam sem si pridobil toliko izobrazbe in izkušenj, da sem bil zadnjih deset let poslovodja bencinske črpalke v Radovljici,« je pojasnil Ciril, ki se lahko pohvali tudi s pisanjem člankov za Prosveto, glasilo Slovenske narodne podporne jednote v Združenih državah Amerike, sodelovanjem z Radiem Ljubljana in rednim komentiranjem aktualnih dogodkov v pismih bralcev, ki jih je še pred nekaj leti pošiljal na številne slovenske medije.
»Ema je bila gospodinjska pomočnica v gostilni, jaz pa sem bil stalni gost,« je priznal Ciril. Spoznala sta se leta 1952, tri leta kasneje, ko je bil na poti prvi otrok, pa sta se poročila. Cirilov oče s sinovo izbiro ni bil zadovoljen, saj je bil še »stara šola« in je bila zanj Ema kot Dolenjka na Gorenjskem tujka,« je pojasnil Ciril, ki pa se ni preveč menil za očetovo negodovanje. Na stara leta sta kmetijo, ki bi bila predraga za vzdrževanje, dala v najem. Ema še vedno skrbi za gospodinjstvo, rože in »zjutraj pobije nekaj polžev«, se šali Ciril, sam pa pokosi breg okoli hiše, ker ga šopi visoke trave motijo. Veliko se družita s prijatelji, včasih si oddahneta tudi v toplicah, sicer pa največ časa preživita na vrtu.
V zakonu so se jima rodili trije sinovi in ena hči. Imata že enajst vnukov, a še nobenega pravnuka.
Na šestdeseto obletnico poroke so ju zjutraj presenetili otroci. »Ravnokar sem prišla iz bolnišnice iz Ljubljane, kjer sem bila zaradi infarkta. Zjutraj sem bila še brez zob in v kopalnem plašču, ko so otroci v dnevni sobi pripravljali presenečenje,« se spominja Ema. V dar sta dobila nov televizor. Imela sta praznovanje za prijatelje, za veliko družino pa piknik na vrtu. Poročnih zaobljub nista obnovila. »Zdaj sva na koruzi, saj je to danes moderno,« se je pošalila Ema.