Tožarjenje
Včasih se mi zdi, da otroci kar tekmujejo med seboj, kdo bo koga večkrat zatožil. Tožarjenje ali špecanje je grda navada, ki jo nekateri osvojijo in za vedno posvojijo, drugi pa uporabljajo samo občasno.
Tožarjenja je precej v nižjih razredih osnovne šole, kasneje se prelevi v kakšne bolj prebrisane metode škodovanja. Nemalo ga je tudi med odraslimi, predvsem v kolektivih, kjer se to spodbuja s strani šefov. Za tožarjenje sta vedno odgovorna dva. Tisti, ki ga dovoljuje, in tisti, ki tožari.
Otroke sami navadimo na tožarjenje. Rečemo jim, naj povedo vzgojiteljici ali učiteljici, če jim kdo nagaja, jih tepe ali reče kaj grdega. Seveda so stvari, ki jih mlajši otroci ne morejo urediti sami, zato jim moramo pri tem pomagati. Vendarle le takrat, ko doživeta izkušnja presega njihovo starost in se morajo šele naučiti reagiranja. Če se sčasoma ne naučijo, kako naj rešujejo probleme, bodo vedno iskali načine, da nekdo reši probleme namesto njih. Njihove vloge prerastejo v žrtve in kot takšni lahko v nekaterih okoljih odlično uspevajo. Splača se jim tožariti in si s tem dvigovati svoj položaj, hkrati pa ostajajo nemočni ubožčki. Tukaj imajo vzgojiteljice veliko vlogo, saj so med prvimi, ki se srečujejo s tožarjenjem. Koga bodo vzele pod perutke in koga postavile nazaj na teritorij otroških preizkušenj, je včasih težka odločitev. Večkrat se zgodi, da sta enako vpletena dva otroka, eden, ki izziva, in drugi, ki reagira. Ampak zatoži samo eden. Potem pa se začne pregovarjanje, kdo je prvi začel in kdo je bolj udaril. Takšne zgodbe so vsakodnevne, povsod, kjer so otroci. Odrasli smo tisti, ki naj bi to zaznavali in trenirali otroke. V žrtve, v napadalce ali v diplomatske »špeckahle«? Najboljše, da v ljudi, ki bodo vedeli, kakšen je njihov delež odgovornosti, ki bodo znali postavljati meje drugim, hkrati pa razvijali čut za sodelovanje in pripadnost.
Nikakor ni škodljivo tožarjenje mlajših otrok, ki povedo odrasli osebi (vzel mi je lopatko, porinil me je v gugalnico, noče se igrati z mano …) in le-ta odreagira z nasvetom, v katerega je otrok aktivno vpleten (imejta lopatko vsak nekaj časa, ne stoj pred gugalnico, igraj se z drugimi). Ko so otroci stari štiri leta, pa začnemo opuščati nasvete in jim čim večkrat postavimo vprašanja v smislu iskanja rešitev (kaj boš naredil, kaj lahko naredita skupaj ipd.). Kasneje, v šolskem obdobju, naj bi otroci že znali presojati, kdaj naj poiščejo pomoč odrasle osebe in kdaj lahko konflikt rešijo sami. Tudi če ga ne rešijo popolno, je njihov poskus veliko vreden. Takrat je tudi čas, da jim povemo, kaj je tožarjenje in kdaj je zares treba povedati za napake drugih. Naj bo to takrat, ko je nekdo ogrožen in bi ga s tem rešili.
Otroci morajo slišati veliko zgodbic in doživeti še več izkušenj, da bodo bolj opremljeni za tovrstne stiske. Vseeno ni odveč, če smo pozorni na otroke, ki nikakor ne zmorejo sami postavljati mej bolj živahnim, močnejšim otrokom. Nekateri si res ne upajo, ne zmorejo ali ne znajo postaviti zase. Namesto da rešujemo probleme namesto njih, jih rajši naučimo, kako se z glasom, s telesom in z odločnim odzivom uprejo napadalcu. Naj poskusijo večkrat in naj povedo, kako jim je šlo. To niso recepti za hitre uspehe. Treba je veliko opazovanja, da ugotovimo, kako poteka dinamika med otroki. Potrebujemo tudi veliko potrpežljivosti, da nas hitrost reševanja ne zapelje v napačno smer, smer prevelike zaščite. Otrok, ki večkrat tožari, mogoče potrebuje malce več naše pozornosti. Ali nekaj pomembnosti. Če mu bomo to dali pravi čas, ne bo imel več potrebe, da to počne.
Ko obvladaš svet in veš, kdo si, nimaš več potrebe po tožarjenju. Ta pot je za nekatere težja in daljša kot za druge. Na žalost je vključevanje otrok, ki veliko in za vsako stvar tožarijo druge, težko, saj jih skupina kmalu izloči in označi za »špeckahlo«. V takšnih primerih izločevanja pa moramo čas, potrpežljivost in učenje otroka skozi izkušnje pomnožiti z deset. Nikoli pa ni za obupati. No, mogoče le takrat, ko je »špeckahla« stara petdeset let ...