Slovenski junak dirke po Italiji

Jan Polanc, triindvajsetletnik iz Britofa pri Kranju, je drugi Slovenec, ki mu je uspelo zmagati v etapi na italijanski pentlji.

V nedeljo se je končala kolesarska dirka po Italiji, na kateri je izjemen uspeh dosegel Jan Polanc. Dobil je peto etapo, ki se je končala z zahtevnim vzponom na Abetone, in s tem po Luki Mezgecu postal drugi slovenski kolesar z etapno zmago na tej dirki. To je bila izjemna zmaga 23-letnika iz Britofa pri Kranju, ki se je kolesarstvu zapisal pri dvanajstih letih. Do leta 2011 je nosil dres domače Save, nato je prestopil v Radensko, avgusta 2013 pa odšel med profesionalce v ekipo Lampre-Merida. Pogodbo ima podpisano še za prihodnjo sezono. Na svoj talent je opozarjal že v mlajših kategorijah, a dirke so bile zanj takrat še premalo zahtevne. V spominu imam besede njegovega očeta in trenerja Marka Polanca, ki je bil do leta 1993 tudi sam uspešen kolesar. Pred sedmimi leti, ko je imel Jan šestnajst let, mi je v pogovoru dejal, da so zanj dirke v kategoriji mlajših mladincev še prelahke in da je izrazit kolesar za težke, etapne dirke. Te je dočakal in se na njih že večkrat tudi izkazal. Svoj doslej največji uspeh je dosegel prav na letošnjem Giru, na katerem je nastopil drugič zapored. Naključje ali ne: da bo v ekipi, je izvedel šele nekaj dni pred startom, na pot pa odšel prav na svoj 23. rojstni dan. V sredo je med pogovorom še enkrat obujal lepe spomine.

Si danes že s treninga?

»Ne, danes treninga nimam v načrtu, tako kot ga nisem imel tudi včeraj. Na kolesu sem bil v ponedeljek, ker ni dobro, da bi po tako dolgi dirki preveč počival. Jutri znova začnem s treningi. Dnevi brez treninga so kar malo nenavadni.«

Je utrujenost velika?

»Najbolj je opazna prav danes. V ponedeljek je še ni bilo, včeraj pa že, sem šel popoldan spat. Poleg te klasične utrujenosti je po tako dolgi dirki treba zaceliti tudi podvozje (zadnjico, op. p.) kot pravimo kolesarji. Tri tedne vsak dan po pet ur na kolesu ni enostavno. Kar se kilogramov tiče, sem ostal na isti teži. Med dirko veliko pojemo, tako da to ni problem.«

Po takšnem uspehu na utrujenost verjetno pozabiš?

»Tisti trenutek po zmagi in dan kasneje nisi toliko utrujen, saj te žene adrenalin, čez nekaj dni pa pride tudi utrujenost. Kakšen dan je treba potrpeti, stisniti zobe in upati, da bo potem bolje.«

So spomini na zmago še zelo živi?

»Ne da bi pozabil zmago, je pa pri meni običajno tako, da skušam gledati naprej, imam v glavi nove cilje. Ne smeš zaspati na lovorikah.«

To je bil tvoj dan. Kateri so bili odločilni trenutki?

»Pravijo, da če dobro spiš in se zbudiš dovolj spočit, da bo dober dan. Očitno sem se dobro naspal. Najbolj odločilnih je bilo prvih dvajset kilometrov, da sem šel v beg, ujel pravo ubežno skupino. Ko smo imeli dovolj veliko prednost, sem verjel, da bi morala zadoščati do cilja. Opazoval sem druge ubežnike in v zadnjem vzponu vedel, da sem najmočnejši. Napadel sem pravi trenutek in sam s prednostjo prišel v cilj.«

O čem si razmišljal v zadnjih kilometrih?

»Skušal sem dati od sebe vse, kar sem lahko. Ves čas je treba biti osredotočen na vožnjo. Zadnji kilometer se zdi najdaljši, samo čakaš, da vidiš ciljno črto.«

Zmagati na takšen način je skoraj kot v sanjah.

»Zagotovo. Najlepše je po begu priti sam v cilj. To sem doživel in moram reči, da je super. Bili so podobni občutki tudi že kdaj prej, ko na tak način zmagaš na Giru, je pa sploh nekaj posebnega. Prej sem po televiziji gledal druge, kako so zmagovali, sedaj sem to doživel sam.«

Kaj od prihoda v cilj naprej ti bo najbolj ostalo v spominu?

»Stopiti na oder. Ko stojiš za tistimi vrati, ti jih odprejo, stopiš naprej, to je nekaj nepozabnega.«

Kaj te bo za vedno spominjalo na to zmago?

»Maskota Gira, za spomin bo ostala tudi modra majica najboljšega na gorskih ciljih, ki sem jo oblekel po etapi. Bo na vidnem mestu.«

Kaj pravijo podatki s te etape?

»Nisem nič gledal. Vate verjetno imam, a moram podatek še prenesti na računalnik. S številkami se ne obremenjujem, jih med dirko ne spremljam. Merilca srčnega utripa na dirki sploh nisem imel. Pozoren sem na počutje, na noge. Vem, kdaj lahko, kdaj ne morem.«

Si dobil veliko čestitk?

»Telefon je bil kar naenkrat poln. Prvi dan mi vseh niti ni uspelo pregledati, so ostale še za naslednji dan.«

Kakšni so bili odzivi v ekipi in pri drugih kolesarjih?

»V ekipi so bili seveda zelo zadovoljni, saj smo imeli slab začetek z ekipnim kronometrom in malce nesreče v prvi etapi. Ko je prišla ta zmaga, so bili vsi bolj sproščeni. Naslednji dan so mi na startu čestitali večinoma vsi kolesarji v karavani pa tudi športni direktorji drugih ekip.«

Sedaj vsi vedo, kdo je Jan Polanc.

»Že kar nekajkrat prej sem bil v begu, tako da so me kolesarji že poznali. Sedaj so videli, da lahko naredim tudi rezultat.«

To je tvoja prva profesionalna zmaga. Za nastop na Giru si izvedel nekaj dni pred začetkom. Si takrat pomislil na takšen scenarij?

»Na takšnega ne, sem pa rekel, da bom poskušal narediti kakšen dober rezultat, izkoristiti kakšno priložnost. Nisem pa mislil, da bom že kar prvi teden zmagal v etapi.«

Si se čutil tako dobro pripravljenega?

»Dirke po Italiji nisem imel v planu. Bil sem ena izmed rezerv, tudi glede na zdravstveno stanje nekaterih v ekipi se je izkazalo, da sem najboljša možnost, tako da so se odločili zame. Počutil sem se v redu pripravljenega, a ne za cel Giro. To je bil problem. Nisem hotel iti, ker sem se bal, da tri tedne ne bom zdržal. Na koncu sem imel nekaj težav z zdravjem. Odpornost je padla. Ni pa bilo tako hudo, da ne bi mogel končati dirke.«

Tvoj trener je oče Marko. Kakšni so bili njegovi nasveti pred odhodom v Italijo?

»Da ne smem iti obremenjen in naj poskusim izkoristiti dano priložnost. Na začetku sem bil namreč jezen, razočaran, ker sem moral iti.«

Kaj je bil pred tem tvoj največji uspeh?

»Drugo mesto na dirki Po Sloveniji med kolesarji kategorije elite pred dvema letoma. Ena najlepših zmag mi je bila na dirki Il piccolo Lombardia leta 2012.«

Zaslediti je bilo, da imaš s to zmago na Giru rešeno kariero, s čimer pa se ne strinjaš.

»Ne, kariere gotovo nimam rešene, je pa to stopnica višje, ki jo bom skušal nadgraditi.«

Kakšna je bila sezona do Gira?

»Bila je v redu, čeprav ni bilo vrhunskih rezultatov. V Dubaju na začetku leta sem si poškodoval zapestje. Potem sem se uspešno vrnil na dirkah po Kataloniji in po Baskiji.«

Tvoji načrti za nadaljevanje sezone?

»Najprej bom nastopil na dirki Po Sloveniji. Z ekipo bomo skušali dobro dirkati. Težko je kaj napovedati. Po Giru nekateri kolesarji prenesejo formo, drugim se bolj pozna utrujenost. Zame sicer velja, da se hitro regeneriram. Bomo videli. Trasa je v redu, pogrešam pa vzpone na Gorenjskem, pogrešam Vršič, ki mi ustreza. Program za drugi del sezone moram še dobiti, upam tudi, da me bo selektor reprezentance uvrstil v ekipo za svetovno prvenstvo, kjer bi bil v vlogi pomočnika, a nič zato. Če ne bi šel na Giro, bi vozil Vuelto, ki jo sedaj ne bom.«

So tvoji cilji v kolesarstvu skriti ali odkriti?

»Višji so skriti. Moj cilj je biti dober kolesar na tritedenskih dirkah.«

Tvoj oče je večkrat dejal, da si kolesar za težke, etapne dirke. Takšnih v mlajših kategorijah ni bilo. Je bilo težko čakati?

»Takrat sem bil poleg vsega v primerjavi z drugimi majhen. Težje sem dirkal, sem se pa moral zato bolj truditi. Zagotovo bi že takrat rad videl, da bi bile dirke zahtevnejše. Je pa običajno tako, da tisto, kar ti ne ustreza, ti najbolj koristi. Iz vsega lahko potegneš tudi kaj dobrega. Vedel sem, da moj čas šele prihaja.«

Je v tvojih mislih samo kolesarstvo ali je prostor še za kaj drugega?

»Za enkrat več ali manj kolesarstvo. Brez tega ni uspeha.«