Noseča

Bog odpusti, trapi, 1. del

Lea bo vsak čas stara petdeset let, a čeprav je vse življenje garala, nima ničesar svojega. Še postelja, na kateri leži, je od stanodajalca. Prijateljev nima, ker so ji vsi obrnili hrbet, ker jim je dolžna denar. Veliko denarja. Kar si ga je izposodila, a ga ni porabila zase, temveč za bivšega partnerja. Ko je prihajal k njej in ni dobil, kar je hotel, ji je grozil, pogosto jo je tudi surovo pretepel. V preteklosti je dvakrat napraskala toliko denarja, da ji je zobozdravnik, ki je slučajno njen bratranec, ponovno uredil razbite zobe. Danes tega ne počne več, ker nima nobene volje več.

»Moje življenje ni vredno piškavega oreha,« pripoveduje Lea s stvarnim glasom. Že zdavnaj se je vdala v svojo usodo, zdi se ji, da drugače, kot je, sploh ne more biti.

»Pri slabih 16 letih sem se noro zaljubila v lepotca, ki je k nam prišel iz bivše Juge. Zaradi njega sem pustila šolo, celo prosjačila na ulici. Počela tudi nekatere druge stvari, a za zdaj še ne bi o tem. Oče me je napodil od hiše, potem sem imela samo njega. Pristala sem tudi v zavodu, kjer sem dokončala poklicno šolo in se zaposlila. Pa ne zato, ker bi si to želela, temveč zato, da sem lahko ves denar izročala njemu. Bila sem še zelo mlada, do polnoletnosti mi je manjkalo precej mesecev. Kot prvi moški v mojem življenju je znal pritisniti na nekatere tipke, da sem postala 'lačna' njegovega telesa v trenutku, ko sem zgolj pomislila nanj. Če me je kdaj hotel še posebno kaznovati, ga nekaj časa ni bilo blizu. Takrat sem imela občutek, da moram okoli sebe razbiti vse, kar je bilo na dosegu moje roke. Ker še nismo imeli mobilnih telefonov, sem ga hodila čakat pred gradbišče, kjer je delal. Prežala sem, kdaj bodo šli na malico, a me je po navadi ignoriral, kot da me ne pozna. Šele potem, ko sva se sestala, me je brez odvečnih besed kaznoval za vsako malenkost, ki mu ni bila pogodu. Bilo je več kot grozno, a si nisem znala pomagati. Bila sem kot zadrogirana. Če bi me takrat prišel iskat oče, me odvlekel domov, ter me priklenil na posteljo, da ne bi mogla uiti, bi po 'abstinenčni krizi' prišla k pameti. Morda. Ne vem.

Nekoč me je hudo poškodoval, malo je manjkalo, pa bi umrla. Imela sem zlomljeno rebro, ki me je tiščalo v pljuča, komaj sem dihala. Ko je videl, da sem bleda kot smrt, mi je ukazal, naj tečem po sobi, od vrat do okna. Po kakšnih treh, štirih minutah sem se zgrudila in nezavestna obležala na tleh. Poklical je prijatelje, da bi mi pomagali, a ni šlo. Nakar so se oni – ne on – ustrašili, prisilili so ga, da je poklical rešilni avto. Ko so prispeli, me je objemal in jokal ob meni. Še v bolnišnici so bili prepričani, da boljšega fanta, kot sem ga imela, ni na svetu. Toliko časa so mi govorili, da sem jim – v otroški preproščini – tudi verjela. Tudi on se je do mene obnašal povsem drugače kot poprej. Ob vsakem obisku mi je prinesel rože, bonboniere. Ker je bil pravi lepotec, so bile vse medicinske sestre zaljubljene vanj. Še jaz sem bila ponosna na takšnega moškega, ki si je od vseh lepotic, s katerimi je bil obkrožen, izbral mene. Vse, kar se je dogajalo pred tem, sem potisnila stran od sebe, bila sem prepričana, da bova poslej živela kot v nebesih. Nekaj časa sva res. Moram reči, da je bil kakšen mesec ali dva do mene zelo dober in tudi zelo pozoren. Žal sem bila preveč otročja, da bi mi lahko padlo na pamet, da je bil takšen, kot je bil, zaradi kakšnih drugih razlogov. Četudi je bilo v bolnišnici vse lepo, pa mojemu sobnemu zdravniku zlomljena rebra niso bila prav nič všeč. Verjetno je mojemu kaj namignil, ta pa je stisnil rep med noge. A ker se v treh mesecih ni zgodilo nič, noben policist ni potrkal na vrata, nobeno pismo s sodišča ni priromalo na njegov naslov, se je nekega lepega dne zgodilo, da so se vrnili 'stari časi'. Pojma nimam, kaj sem ušpičila, če se prav spomnim, je prišel k meni na obisk bratranec, ki mi je prinesel zapoznelo darilo za osemnajsti rojstni dan. Mojemu je nekdo povedal, da je v sobo, kjer sem živela, vstopil nek tujec, privihral je domov, in to kar v delovni obleki, še ves umazan, začel je kričati name, da sem kurba, prasica in podobno, zbrcal me je na tla, po meni so padali udarci, a je zelo pazil, da se je izogibal obrazu. Potem, ko se je znesel, me je odvlekel do kavča in hotel z menoj še seksati. Branila sem ga, a kot že rečeno, moje telo je zelo dobro poznal, zato se mu nisem mogla dolgo časa upirati. Takrat sva tudi zaplodila svojega prvega sina. V času nosečnosti sem morala biti doma, nikamor mi ni dovolil iti. Bila sem prepričana, da so takšni ukazi znak ljubezni. Ker sem se znotraj štirih sten dolgočasila, sem začela pisati dnevnik, ki pa sem ga – ne vem, zakaj – pred njim skrivala. Vanj sem beležila vse, kar se je čez dan dogajalo. Do konca nosečnosti me ni tepel, le sem in tja mi je prisolil kakšno zaušnico. Bila sem nora nanj in še zmeraj sem ga ljubila dosti bolj kot samo sebe. Bratranec, ki se je preselil v Ljubljano zato, ker je začel študirati na medicinski fakulteti, je včasih prišel na dvorišče in dopoldan, ko so bili vsi prebivalci iz bloka v službi, sva se včasih pogovarjala kar skozi okno. Govoril mi je grozne stvari, češ da me ima moj ljubljeni moški v ujetništvu, da bi ga morala prijaviti, da je nasilnež, da bi moral že zdavnaj ždeti v zaporu, a ga nisem poslušala. Še več: smejala sem se mu, ker sem bila prepričana, da ima bujno fantazijo. Mojemu dragemu je pripisoval lastnosti, ki jih ta sploh ni imel! Vsaj tako sem bila prepričana. Moj smeh ga je zelo užalostil, upal je, da me bo pregovoril, da bom odšla z njim. A se to, logično, ni zgodilo. Bila sem premlada, da bi razumela, in preveč odvisna, da bi se moškega, ki me je držal v svojih šapah, lahko rešila.

Nosečnost se je bližala h koncu, ko me preseneti z novico, da sta prišli na obisk njegova mama in sestra. Te novice sem se zelo razveselila, saj sem bila radovedna, kakšno sorodstvo ima. Po drugi strani pa sem družino pogrešala, in to zelo, saj s svojimi nisem imela prav nobenih stikov. Razen z bratrancem. Spominjam se, bil je četrtek, ko mi ukaže, naj pospravim svoje stvari, da se bova preselila. Bila sem že zelo okorna, ker se nisem gibala, tudi precej obilna. Težko sem sopla, ko sem hitela prazniti omaro. Sedel je na stolu in me priganjal. Nisem se upala obrniti, ker se mi je zdelo, da ni najboljše volje. Oblačila sem spravila v dve škatli. V tistem trenutku me je prvič boleče prešinilo ob misli, kako malo oblek imam! Eno trenirko, nekaj spodnjic, 'šotor', tako sem rekla nosečniški obleki, čevlje in tri pare nogavic. Imelo me je, da bi ob tej revščini bridko zajokala, a se nisem upala. Malo več oblačilc sem imela za dojenčka. Moj je bil prepričan, da bo fant, zato je domov prinašal le takšne reči, ki so bile modre barve. Poklical je dva prijatelja, ki sta mi potem pomagala, da smo škatle odnesli v kombi, ki si ga je izposodil na gradbišču. Sam ni niti mignil s prstom, da bi nam pomagal. Molčala sem, čeravno me je bolelo srce, stanovanje, ki sem ga zapuščala, sem imela na svoj način rada. Eno od oken je gledalo proti Barju, vsako jutro, ker sem vstajala zgodaj, hkrati z njim, sem potem opazovala meglice, ki so se počasi dvigovale in izginjale s prvimi sončnimi žarki. Včasih sem z očmi spremljala tudi starejšega gospoda, ki je peljal na sprehod psa. V tistih letih so bili takšni sprehajalci še velika redkost. Hm, kaj se je zgodilo potem? Odpeljali smo se malodane v središče mesta, v neko staro hišo, ki me je odbila v trenutku, ko sem stopila skozi vrata. Dvigala ni bilo, le kamnite in zelo zlizane stopnice so vodile v tretje nadstropje. Kako mi jih je uspelo premagati, še danes ne vem. Bila sem na smrt utrujena, žejna in oči so mi kar same lezle skupaj.«

(Konec prihodnjič)