Devet let življenja

Po devetih letih skupnega življenja sledi dostojen zaključek. Pravimo mu valeta. Valeta ni samo predstava z lepimi oblekami in frizurami. Tudi after party, kot mladi poimenujejo zabavo po uradnem zaključku, ni bistvo valete. Bistvo je skupek vseh devetih let, ki so jih otroci preživeli skupaj. Od prvega razreda, ko so si smrkelj pod nosom še obliznili namesto obrisali, do devetega razreda, ko imajo namesto smrklja brčice in mozolje. Vsa ta skupna leta si zaslužijo lep zaključek. Takšen, ko dajo mladi vse od sebe, v ponos sebi in v zahvalo vsem, ki so bili z njimi v dobrem in slabem.

Ponekod se devetošolci res izkažejo. Ne samo da organizirajo prireditev, ampak poskrbijo še za vse malenkosti, ki naredijo zadnje skupne dni nepozabne. Temu se reče povezanost, odgovornost, samostojnost. To je zgolj posledica devetih let, v katerih so rasli in pridobivali naštete veščine. Ne čakajo na to, kaj bodo naredili učitelji in starši, ampak stvari vzamejo v svoje roke. Tako pridejo do zaključnega izleta, do svoje himne, logotipa na majicah, vabil, snemanja filmov, predaje ključa in drugih dejavnosti. Dostojno in na svoj način pustijo še zadnji pečat. Podobnega, kot so ga puščali vsa leta.

So razredi, ki se jih veseliš, in so razredi, pred katerimi bežiš. So učenci, ki se vračajo, in so tisti, ki nikoli več ne pozdravijo učiteljev. Nekateri ubirajo bližnjice tudi pri zaključevanju devetega razreda. Kot da bi želeli ubežati slovesu in čim prej začeti novo, drugačno življenje. Ampak teh devet let ostaja, za vedno. Vemo, kje je sedel Ivan, in vemo, zakaj je zamujal Jože k pouku. Vemo, kako se je smejala Saša in kako zaljubljeno je gledal Marko. Vemo, kdo je treniral košarko in kdo pasel lenobo. Temu se smejimo čez deset, dvajset, trideset let. Zdesetkani od nabranih let prihajamo na obletnice in zagledamo iste obraze, kot da bi včeraj sedeli v šolskih klopeh. Čez leta minejo otroške zamere, ostaja le življenje, ki nikogar ne pušča ravnodušnega.

In prav zato, da se spet srečujemo, so pomembni zaključki. Nikakor jih ne bi smeli prepuščati neznancem, da jih organizirajo namesto otrok. To je njihovih devet let. Njihova valeta. Njihov ples. Njihova muzika. Njihovi trenutki slave. Kar naredijo, to imajo. Tu se pokaže, iz kakšnega testa so. Vsakič me skrbi, ko vidim, kako enostavno in ležerno prepuščajo mladi svoje najbolj pomembne trenutke drugim v roke. Bodo tudi čez deset let drugi izbrali muziko zanje? Bodo določali program in poskrbeli za animacijo, da ne bo beseda zamrla? Mar ni zadosti človeška bližina in želja za biti skupaj. Mogoče nas mladi tu še potrebujejo. Nismo jih še zadosti naučili. Mogoče rabijo več izkušenj pri organizaciji in vodenju dejavnosti, ki bi jih želeli imeti. Sicer jih bo apatija požrla.

Menim, da bi lahko na tem delali zadnja leta osnovne šole. Na povezanosti, skupnih projektih, na organizaciji športnih iger, pri vodenju glasbenih prireditev in ostalih aktivnosti, ki združujejo mlade. Izzivi so za mlade hrana. Ni potrebno veliko denarja za zaključni izlet. Potrebna je le želja, da greš. Ni potreben alkohol, da bo uspela zadnja zabava. Zakaj bi si zapomnil najlepši večer po bruhanju? Mar ni bolje, da si ga zapomniš po tem, kako ti je razbijalo srce in kako si požiral solze ganjenosti, ko si videl objokano učiteljico za matematiko? Mar ne bi rajši namesto steklenic vodke preštevali objemov in francoskih poljubov?

Dragi mladi, ste najmočnejši in najbolj ranljivi. Pokažite svojo energijo tako, da bo nalezljiva. Dajte pogum v zadnje dejanje svoje devetletke. Pozabite na grdo in se veselite novega. Pozabite na zunanjost, na blišč in narejene nasmeške. Dajte si duška z mladostjo. Mi, ki nas imate za nadležne starce, navijamo za vas. Radi vas gledamo, kako letite. Poslovite se in se vračajte. Povejte nam, kje smo zgrešili. In dajte nam priložnosti, da se učimo ob vas.