S kolesom po Prekmurju
Glasovi kolesarski popotniki smo se prvič podali v Prekmurje in doživeli prijetno aktiven oddih ter se ob tem lepo imeli in celo zabavali.
Kolesarsko potovanje po Prekmurju je bilo zame velika neznanka. Nisem si predstavljal, kako bo 14 naključno zbranih in različno pripravljenih kolesarjev lahko potovalo skupaj čez vse te klance. Toda začetni dvom je izginil že po prvih prevoženih kilometrih, saj smo postali prava kolesarsko-popotniška druščina. Zdi se, kot da razmišljamo na podoben način in imamo enake želje in cilje.
Po prleški dobrodošlici v gostilni Stari hrast v Radomerju smo se veselo podali v jeruzalemske griče. Prvi vzpon je bil najhujši, toda ko si enkrat na vrhu, ni lepšega, kot so spusti in rahli vzponi med skrbno urejenimi vinogradi. Sila, ki te žene po klančku navzdol, te »prinese« do polovice naslednjega vzpona. Še malo pritisneš na pedale in že si na vrhu drugega. In tako naprej. Po zadnjem spustu v prleško ravnino smo kolesarili preko Mure na Dolinsko, to je ravni del Prekmurja. Preko Turnišča, Filovcev smo po ravnini peljali v stilu kolesarjev na tekmovanju Giro d'Italija. Končna postaja prvega dne je bila Bogojina in ogled čudovite Plečnikove cerkve Gospodovega vnebohoda. Za zaključek prvega dne smo jedli bograč na kmečkem turizmu pri Puhanovih. Obe noči našega kolesarjenja smo prespali v idilični Panonski vasi v Tešanovcih pri Moravskih Toplicah. S slamo krite lepe hiške so nas spominjale na vasi, skozi katere smo kolesarili.
Drugi dan smo se podali na Goričko. Najprej sicer po ravnini mimo Ledavskega jezera. Tam nam je ribič Geza pokazal, kako se ulovi pravega krapa. Žal in hkrati na krapovo srečo je bil podmerski in smo ga spustili nazaj na dno jezera, da se še malo poredi. Naprej smo po ravnini kolesarili do Kuzme in nato »gor in dol« do Gornjih Petrovcev, kjer nam je prijazna evangeličanska duhovnica Jana Kerčmar razložila, na kakšen način protestantje doživljajo vero. Pohvalila se je, da zelo lepo sodelujejo tudi z drugimi verskimi skupnostmi v občini. Medtem je Marjan na svoji kolesarjenju prilagojeni prikolici pripravil malico. Oj, kako prijata pašteta na kruhu in kozarec piva. Marjan je res pravi spremljevalec kolesarjev. S kombijem in veliko izkušnjami nas je spremljal vas čas naše poti. Če je kdo na poti potreboval pomoč, hrano, pijačo, morda kos oblačila, je poklical Marjana in težavo smo rešili. Drugi dan je bil najzahtevnejši, saj smo prek Goričkega prekolesarili več kot 100 kilometrov. Gospa Anka je bila na koncu tako zadovoljna, da bi šla naslednji dan najraje kar domov v Kranj s kolesom. Tudi drugi smo bili zadovoljni, saj tak podvig res ni mačji kašelj. In energije nam je ostalo ravno še toliko, da smo zvečer zapeli in celo zaplesali. Seveda je bilo ob tem precej smeha, sploh takrat, ko nam je Tone razkazal, kaj vse lahko pelje s seboj v svojem malem nahrbtniku.
Tretji dan smo kolesarili zopet po Ravenskem in v Krogu z brodom prečkali Muro. Nato mimo Veržeja, Beltincev nazaj do Radomerja, kjer smo začeli svoje tridnevno kolesarsko potovanje.
In za konec: navdušen sem nad naključno zbrano ekipo. Vse kolesarke napore na poti smo premagovali z lahkoto, si vmes še kaj lepega ogledali, se veselili in prijetno sprostili. Postali smo pravi prijatelji – z mislijo, da se vsekakor še kdaj srečamo na kakšni kolesarski rajži.