Jeza ali zdrava odločnost

Z jezo imamo velikokrat težave. Morda v naši deželi še bolj kot drugje po svetu. Vsaj v zahodnem svetu imajo pozitivni izraz za jezo. Govorijo o asertivnosti. Običajno menimo, da je to slabo čustvo in da se ga moramo izogibati. Učili so nas, da jeze ne smemo izražati in naj potrpimo. Namesto da bi izrazili jezo, se pogosto potegnemo vase in imamo samogovore. Naval jeze počasi mine. Druga skrajnost je, da dopustimo, da se jeza prelevi v agresijo in mnogokrat v naši okolici bolj poudarjamo ta (negativni) agresivni način izražanja jeze – npr. pretepanje, povzročanje škode, kričanje. V prvem primeru jezo potlačimo in vršimo agresijo sami nad seboj, v drugem primeru agresijo izvajamo na okolico. Niti prvi niti drugi način nista koristna.

Najprej si priznamo, da je to samo eno od čustev. In da ni nič narobe, če smo jezni. To je naraven in zdrav odziv na krivico, ki se nam je dogodila, in imamo vso pravico, da se postavimo zase. Če nam je težko reči, da smo jezni, si povejmo, da smo zdravo odločni. To pomeni, da se znamo v pravem trenutku na dostojen način postaviti zase, povedati svoje mnenje, se zavarovati pred krivico, ki se nam je dogodila. Tako znamo postaviti meje drugim, ki vstopajo v moj svet na (za mene) boleč način.

Kadar se nam dlje časa dogajajo krivice in ne odreagiramo, takrat jezo potlačimo. To pa je pogosto vzrok slabega počutja in dolgotrajna potlačena čustva povzročajo psihične in telesne bolezni. Tako je v interesu našega zdravja, da sprejmemo in na funkcionalni način izrazimo jezo.

Kot druga čustva se nam tudi jeza najbolj intenzivno prebuja v odnosih. Pri večini so to odnosi v družini, spet drugje službeni odnosi ali med prijatelji. Najstniki so ob postavljanju mej hitro jezni. Vloga staršev je, da jih naučimo funkcionalno (brez sramotenja in delanja škode) izražati jezo. To pa bo starš zmogel le, če bo znal ukrotiti svojo jezo, ki mu jo najstnik prebudi. Doma imamo tri najstnike ter dva pripravnika za najstnika in iz prve roke povem, da so resnično vztrajni in jasni pri izražanju tega čustva. Koliko časa bo to trajalo, ne vem, vem pa, da je to intenzivno in drugačno obdobje komunikacije le prehod iz otroštva v odraslo dobo. Zrastemo pa vsi – otroci in starši. Vzemimo to kot priložnost v spoznavanju samega sebe, ne le kot vajo v potrpežljivosti.

Poročeni ljudje imamo dnevno priložnost opazovati, kaj nam prebuja jezo in kako nanjo odreagiramo. Zelo je škoda, če zakoncu oz. partnerju ne moremo pripovedovati o svoji jezi na miren način. Le tako bo jeza postala obvladljiva in nam bo v pomoč pri graditvi dobrih, poštenih in pristnih medsebojnih odnosov. Že 20 let živim z Mojco, pa se še vedno razjezim nanjo in še bolj ona name. Le razdiralni učinki jeze (npr. užaljenost) so vedno krajši. Kar pa je velik uspeh.