Ljudje v čolnih

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 31. maj 2015 / 11:42

Se še spominjate oznake »boat people«, ljudje v čolnih? Takole je bilo: 30. aprila 1975 se je končala vojna v Vietnamu. Te 40-letnice se letos skoraj nihče ni spomnil, zasenčila jo je 70-letnica konca druge svetovne vojne. Ti dve vojni tudi sicer nista prav primerljivi, a imata skupno vsaj tole dejstvo: ko se je vojna končala, je bilo to veselje za zmagovalce, trpljenje premagancev pa se je šele začelo. Eni so v začetku maja 1945 slavili, drugi so se podali v begunstvo. Prav v teh dneh konec maja so začeli Angleži vračati domobrance Titovi vojski. Nekaj podobnega se je godilo v Vietnamu. Po zmagi komunistov je v letih 1975–1995 okrog dva milijona Vietnamcev zbežalo iz države. Na razne načine, največ jih je bežalo v čolnih, ki so nato tavali po Južnokitajskem morju. Nihče ne ve natančno, koliko jih je utonilo, ve pa se, da se jih je okrog 800.000 rešilo. Reševanje teh ljudi je spremljal ves svet in jih v medijih poimenoval »boat people«, ljudje v čolnih.

No, v zadnjih letih lahko v nekaterih morjih spet najdemo vse več takih ljudi. Spomladi, ko se morje otopli, se začne prava morska procesija s severnoafriških do italijanskih obal. Letos je v Sredozemlju to dogajanje še posebej živahno in zaskrbelo je celo brezdušne birokrate v Bruslju. V zadnjih tednih pa so se ljudje v čolnih spet pojavili v morjih okoli jugovzhodne Azije. Največ je ljudi, ki bežijo iz Bangladeša in Mjanmara (nekdanje Burme). To so hudo revni muslimani, ki živijo v upanju, da bodo v bogatejših muslimanskih državah našli zatočišče in novo domovino. S čolni hočejo pripluti do obal Malezije, Indonezije in celo bogatega Singapura. A kaj, ko so ti njihovi bratje v veri še bolj brezdušni od Italijanov in drugih Evropejcev; tu smo pretežno kristjani, a kljub temu pripravljeni oziroma dolžni (iz krščanskega usmiljenja) sprejeti begunce, zlasti tiste, ki bežijo zato, da bi si rešili življenje in da ne bi umrli od vojne in lakote.

Sicer pa ima besedna zveza v naslovu tudi povsem drugačen pomen. Svojevrstni ljudje v čolnih so tudi tisti, ki se v takem položaju ne nahajajo zaradi begunstva in revščine, ampak zaradi bogastva. Zahodni človek, ki je premožen in nekaj da na svoj status, si slej ko prej omisli tudi svojo jahto. Eni si jo kupijo in jo imajo zasidrano v eni od številnih marin, drugi jo najamejo le v sezoni in če je ne znajo upravljati sami, najamejo še skiperja. V minulih dveh tednih je bila posebno visoka koncentracija takih primerkov zasidranih v pristanišču mesta Cannes na francoski rivieri, prišli so nastopat ali pa se zgolj kazat na filmski festival. In ta se je končal s paradoksom: zlato palmo 2015 je dobil francoski film Dheepan, azilantska drama, ki jo je režiral Jacques Audiard. Zgodba: tamilski tiger Dheepan uspe pribežati v Francijo. V begunskem taborišču se poveže z neko žensko in deklico, ki se izdajata za njegovo ženo in hčerko – da bi imeli kot družina več možnosti za pridobitev azila. V novi domovini se morajo vsi trije prilagajati novemu okolju in hkrati reševati travme iz svoje preteklosti …

Za konec se izkrcajmo iz čolnov in stopimo v gorenjski pristan. In glej: prvi teden v juniju bo na Jesenicah potekal Teden socialne vključenosti migrantov! Katerih? Ja, tudi pri nas jih imamo. Eden, ki je bil njihov potomec in sliši na ime Ahmed, je bil zelo zavzet za domači kraj, a v njem ni našel službe, se je nedavno zatekel v daljni Singapur. V letalu, ne v čolnu … V bodoče pa jih bo veliko več pribežalo kot prostovoljno odšlo. Smo jih pripravljeni sprejeti?