Mojstrovine vojne agitacije

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 26. maj 2015 / 10:59

Na razstavi Vojni plakat (1941–1945) v Kosovi graščini na Jesenicah je na ogled izbor plakatov iz bogate zbirke, ki jo hranijo v Gornjesavskem muzeju.

Jesenice – Sedemdesetletnico konca druge svetovne vojne in zmage nad nacizmom in fašizmom z različnimi z dogodkom bolj ali manj tematsko povezanimi razstavami obeležujejo tudi v muzejih. Gornjesavski muzej z razstavo Vojni plakat (1941–1945) v Kosovi graščini v teh dneh in vse do konca junija naš pogled v preteklost usmerja na zelo zanimiv način. Več, s skrbno zasnovano predstavitvijo vojnega plakata nam predstavljajo njegovo agitatorsko moč v vojnem času, hkrati pa ob temeljitem ogledu dopuščajo tudi različne primerjave z današnjimi tehnikami prepričevanja širših množic.

»Konec vojne je pomemben mejnik v zadnjih sto letih in spominjamo se ga z zavestjo, da je dal tako zmagovalce kot poražence, hkrati pa se je treba zavedati, da so v njej najbolj trpeli prav navadni ljudje. Zato smo se vojni čas odločili predstaviti skozi plakate, ki so takrat nagovarjali ljudi tako za eno kot drugo stran,« zamisel, da obletnico zabeležijo z razstavo plakatov, pojasnjuje avtor postavitve Aljaž Pogačnik: »Čeprav predstavljamo izključno plakate, povezane z vojno, pa pri tem nismo poveličevali katerekoli ideologije ali izpostavljali simbolov katerega od režimov, razen kadar so ti vključeni v plakat.« Avtor razstave se je pri postavitvi namreč osredotočil predvsem na likovno raznovrstnost in različnost ter moč sloganov, ki so jih snovalci plakatov s takim uspehom uporabljali. »Iz njih razbiramo povednost in inovativnost v razmišljanju, kako agitirati, k sebi pritegniti simpatizerje.«

Razstava je razdeljena na več sklopov, od partizanskega plakata na eni in domobranskega na drugi strani do nacističnega plakata. Ti so potem predstavljeni tudi po skupinah glede na tematiko, predvsem to velja pri nacističnem propagandnem vojnem plakatu. Če so bili nekateri izrazito usmerjeni proti boljševizmu, komunizmu in pri nas proti OF, so bili drugi namenjeni spodbujanju nemškega prebivalstva k sodelovanju v vojni in so Nemce na splošno predstavljali kot narod herojev. Poveličevanje lastnega naroda nad drugim je sploh skupna točka vseh totalitarnih režimov dvajsetega stoletja. »Zanimiv je plakat Der Kampf ist hart, Wir sind härter! (Boj je težak, mi smo močnejši!),« razlaga Pogačnik, da so plakat izdali po bitki pri Stalingradu, ko je bil nemški vojaški stroj povožen. To je nekatere streznilo, drugi so postali še bolj goreči v boju. Na sliki vidimo realistično sliko ljudi, ki se pridružujejo nemškemu vojaku, kmeta, delavca, meščana, izobraženca ... Gre za vse plasti družbe, ki jih je treba vključiti v vojno, le tako bo narod zmagal.

»Imamo celo serijo nacističnih plakatov, ki svarijo pred vohuni, na primer Feind hört mit! (Sovražnik posluša!). Plakat prikazuje Nemce v vsakodnevnih situacijah, na vlaku, avtobusni postaji, pri delu ..., ko nanje kar naenkrat pade temna senca sovražnika, ki jim prisluškuje, ne da bi se tega zavedali,« nadaljuje Aljaž Pogačnik in dodaja, da so plakate slikali akademsko izobraženi slikarji. Nekoliko drugačna od drugih plakatov je serija nekakšnih stenčasov, na katerih so v uporabi fotomontaže, prirejeni izvlečki člankov iz takrat aktualnih tednikov in dnevnikov iz Anglije in ZDA. »Zlasti zanimiv je plakat, katerega primerek so pred kakšnega pol leta pri londonski dražbeni hiši Christie's prodali za pet tisoč dolarjev. Tudi mi imamo original, na katerem zgodba v obliki stripa pripoveduje, da je nek zgodovinar že v 19. stoletju napovedal, da so ZDA dežela, v kateri bodo Judje v prihodnosti prosperirali. Na prvi sličici personifikacija Američana striček Sam v prepad brcne Indijanca, sledi Jud, ki tja brcne strička Sama in na zadnji sličici Jud ostane gospodar ZDA.«

Avtorji plakatov so bili mojstri svojega poklica, vsaka stran, tako partizanska in domobranska ali pa nacistična, je seveda hotela vplivati na javno mnenje in ga pritegniti na svojo stran. »Kaj je po­trebno za dober plakat? Dobra vizualno-likovna podoba in dober slogan, krilatica, oboje pa je treba povezati v smiselno celoto, ki se kot taka usidra gledalcu v glavo,« poudarja Aljaž Pogačnik in poleg prevedenih in dvojezičnih nemških ali italijanskih plakatov predstavlja tudi bogato zbirko plakatov, vezanih za slovenska tla. Slikarji so slogovno izhajali večinoma iz predvojnega socialnega realizma. Če so plakati pri partizanih zaradi pomanjkanja materiala in ilegalnega tiskanja po navadi manjšega formata in v treh barvah, so domobranski razkošnejši. Partizanski plakat je običajno lesorez ali linorez, ki sta najbolj primerni tehniki za tisk. Del razstave je namenjen tudi različnim razglasom medvojnih oblasti, ki svarijo pred komunizmom in 'rokovnjači' ter pozivajo može, naj se vrnejo iz gozdov domov, pa o akcijah partizanov, katerih posledica so bili mrtvi ...

Večji del plakatov na razstavi je iz bogate zbirke plakatov, ki jih hranijo v Gornjesavskem muzeju. »Prav vojni plakat je najmočnejši in v takem obsegu ni bil obdelan in prikazan še nikoli doslej. Izmed več kot tristo plakatov smo jih za razstavo odbrali okrog šestdeset, tri smo si izposodili iz Muzeja novejše zgodovine, eden pa je iz zasebne zbirke,« še dodaja Pogačnik.