Angel pozabe

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 26. maj 2015 / 11:26

Mogoče ste že brali knjigo Maje Haderlap Angel pozabe. Koroška Slovenka, dramaturginja in vsesplošna umetnica, je napisala knjigo, ki govori o spominu generacij. Njene babice, očeta in mame. Govori o vojni, ki je zaznamovala tudi Koroško. Vojna je v ljudeh, ki so jo preživeli, pustila travmatične spomine. Z njimi živijo in jih prenašajo na druge. Slovencem na Koroškem od plebiscita dalje ni lepo. Za svoj obstoj se morajo nenehno boriti in dokazovati z zakoni in sodobno paradigmo časa, da je multikulturnost danes način življenja. Da ne govorimo o tem, kdo ima tu korenine in kdo sploh je Avstrijec.

Pod isto streho v Lepeni, grapi nad Železno Kaplo, živijo tri generacije. Mama, ki je vojsko preživela v taborišču. Vžgana številka na roki jo opominja na prestano grozo. Da ji je moč preživeti, mora o tem govoriti. Sin je vojsko doživljal kot 12-letni partizan. Poročil se je z žensko, ki je vojsko preživela lažje. Očeta so ubili in mama se je sama preživljala kot dninarica s štirimi otroki. A kaj je to v primerjavi s hosto in lagerjem? Glavno vlogo je imela babica. Dokler je živela, je držala družino skupaj. Ko je umrla, je groza in nerazumljenost in alkohol moža razjedal. Tegobe otroka so se močno zasidrale v podzavest moškega, ki so mu lovstvo in grapa in gozd in dejstvo, da je Slovenec na Koroškem, torej manj vreden državljan, pustili pečat grenkobe. Živeti s takšnim moškim ni lahko. Na dan poroke je videla na oltarju Marijo jokati, kar je štela za slabo znamenje. Ločitev ni prišla v poštev. In tu je še hči, ki je dejansko odrasla ob babici. Mati je šla za delom. O otroku in vzgoji in gospodinjstvu je nihče ni nič vprašal. Hči so poslali v šolo, v slovensko gimnazijo v Celovec. Vse blodnje in pripovedi, v katerih je odrasla, se je odločila predelati s poklicem dramaturginje. Oder je varno okolje, ki ima svoj čas in prostor. In tako je Maja opisala blodnjak svojih prednikov in tudi sebe. Po odzivu sodeč je osrečila mnogo ljudi. Knjiga je že večkrat ponatisnjena, prevedena v mnogo jezikov. Zame ni večjega užitka, kot se po prebrani knjigi o njej pogovarjati. To smo storili na bralnem krožku. Če obstaja po knjigi film ali gledališka igra, je to jagoda na vrhu smetanove torte. In gledališka igra je fantastična. Janez Škof, Saša Pavček in Barbara Cerar so uprizorili odnose in življenje v Lepeni, kot so ga živeli. Z Janezom sva si ogledala predstavo. Še po enem tednu sem in tja omenjava odlomek ali dialog ali se spomniva izraza na obrazu igralcev. To pomeni, da sta mi knjiga in igra nekaj dali. Poleti bova odkolesarila v Lepeno nad Železno Kaplo in jeseni bo v kranjsko knjižnico prišla Maja Haderlap. Kultura nas bogati, kadar jo doživimo, razumemo in ponotranjimo. Privoščite si ta užitek, pripada vam.