Planinci, glejte pod noge!

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Gorenjska / nedelja, 24. maj 2015 / 18:54

Da bi preprečili neprijetna srečanja s kačami, planinski vodnik in markacist Branko Jensterle svetuje: v hribih so obvezni gojzarji in dolge hlače.

Jesenice – Minulo nedeljo nekaj minut po 12. uri je na območju Prihodov oziroma Jeseniškega Rovta nad Jesenicami, na nadmorski višini 1200 metrov, pohodnico v nogo ugriznil črni gad. Nujno medicinsko pomoč so ji nudili v Splošni bolnišnici Jesenice. Kot je povedala zdravnica Petra Rupar, pacientka ni bila v življenjski nevarnosti, so jo pa sprejeli na opazovanje. To je bil letos že drugi primer kačjega ugriza, ki so ga obravnavali, sicer jih vsako leto od tri do pet.

Kako pogosto na svojih planinskih poteh naleti na kače, smo vprašali dolgoletnega planinskega vodnika in markacista iz Planinskega društva Jesenice Branka Jensterleta. Kot je povedal, je v preteklosti naletel tako na gada kot na modrasa, se pa planinci kač načeloma ne bojijo, saj vedo, da se te ljudem izognejo, če se le lahko. »Planinci se tudi držimo osnovnega pravila, da v hribih nosiš gojzarje in dolge hlače! In gledati je treba pod noge, na vsak korak,« je povedal.

Griša Planinc iz Herpetološkega društva pa je povedal: »Če srečamo kačo v naravi, nikar ne bezajmo vanjo, temveč se umaknimo in ji omogočimo pobeg. Kača se namreč človeka boji in se le v brezizhodnem položaju brani z ugrizom,« poudarja Planinc. Vse domorodne vrste kač v Sloveniji so zavarovane in jih je zato prepovedano ubijati, loviti ... Društvo ima tudi tako imenovani Kačofon (040 322 449), kamor lahko pokličemo, če želimo izvedeti, kakšno vrsto kače smo videli v naravi ali celo v okolici svojega doma.

V arhivu pa smo naleteli na nadvse zanimivo zgodbo o »žogi iz kač«, ki jo je v spominih na dogodivščine tabornikov Rodu jeseniški jeklarji leta 1952 opisala dr. Vida Košmelj Beravs. »Neko popoldne so pritekli manjši otroci do mojega šotora, naj si hitro tečem nekaj ogledat. Na manjšem sončnem, neporaščenem pobočju, kjer se sicer nismo kopali, so mali dečki s palicami kotalili nogometni žogi podobno, veliko kroglo proti vodi. Na svojo grozo sem opazila v kroglo zavit skupek kač, gadov in modrasov. Ko so jih prikotalili do vode, je po njej že plavalo nešteto kač. Še pred mojim prihodom so tako vrgli v vodo eno takšno »žogo«, iz katere so izplavale posamezne strupenjače. V svoji lekarni sem sicer imela nekaj serumov proti kačjemu piku, toda za takšno množico viperid, strupenih kač, je bilo seruma mnogo premalo. Kasneje so nam Radovljičani razložili, da je polotok, ki ga tvori sotočje obeh rek, najbolj osončen in primeren za kopanje, vendar se ga zaradi obilice strupenjač vsi izogibajo ...«