Še triindvajset dni

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / petek, 22. maj 2015 / 13:36

Potem bodo poletne počitnice. Težko jih čakajo otroci, učitelji in starši. Predvsem tisti starši, ki morajo s svojimi otroki presedeti veliko ur, da se otroci sploh učijo. Čeprav prisegam na samostojnost pri učenju, obstajajo tudi otroci, ki do te samostojnosti pridejo kasneje in težje kot ostali. Krivično bi bilo soditi starše, ki porabijo več časa, energije in potrpežljivosti, da njihovi otroci zmorejo šolske obveznosti. Vseeno so velike razlike v otrocih. Starši, ki jih imajo več, to dobro vedo. Zato so tudi nasveti strokovnjakov dokaj pristranski, saj večinoma vsi navijamo za samostojno učenje. Mimogrede pa pozabimo na otroke, ki so jim šolske obveznosti postranska stvar. Njihova šolska torba je nabirališče vsega drugega, samo šolskih zvezkov ne. Izgubljajo potrebščine, učbenike in zvezke. Čeprav je športna vzgoja njihov najljubši predmet, pozabljajo tudi športno opremo. Na vprašanja, kje imajo svoje stvari, zmigujejo z rameni in resnično ne vedo, kje so jih pustili. Mogoče v garderobi, ali pa so jo skrili sošolci. Prav zaradi večnih vprašanj in kritike se mnogi od teh otrok naučijo iskati bližnjice, povezane z izgovori. Njihova samostojnost ne raste, ampak pada, dokler se vsi ne navadijo, »da je naš otrok pač tak«. Zmotno bi bilo vso krivdo za takšno stanje zvaliti na starše, saj večina dela za dobro otroka. Karakterji otrok, genske popotnice in sposobnosti so bolj pomembni, kot si mislimo. Da bi lahko to razumeli, moramo imeti srečo in imeti različne otroke. Drugače ne gre. Z dvema odličnjakoma v družini, ki sta vse naredila sama, bomo težko razumeli, zakaj mama iz sosednje hiše hrepeni po počitnicah. Vesela sem, kadar slišim, da ti otroci, ki so z muko in z odporom opravili osnovnošolsko obveznost, zacvetijo v srednji šoli. Običajno izberejo poklicne programe, ki jih dokaj hitro privedejo do dela. Starše, katerih otroci se nočejo učiti, vedno vprašam, če njihovi otroci radi delajo. Če prikimajo, jim povem, naj jih ne skrbi. Vedno smo trdili, da so učne in delovne navade zelo povezane. Na neki način so. Gre za vztrajnost, iskanje rešitev, vlaganje energije, razporejanje časa … Kljub temu pa obstaja veliko vprašanje, v kolikšni meri pomagajo pri domačih opravilih vsi tisti otroci, ki so v šoli uspešni. Običajno imajo poleg šolskih obveznosti še toliko aktivnosti, da je težko dobiti čas, ko bi lahko opravili še kaj drugega. Učiti se ali delati, to ne bi smelo biti vprašanje. Ampak zame je. Kajti snov, ki se jo morajo učiti osnovnošolci, postaja precej nesmiselna, neuporabna in neživljenjska. Učni program osnovne šole je zasnovan tako, kot da bodo vsi otroci nadaljevali šolanje na fakultetah. Ne bodo ga. Tudi ni nobene potrebe, da bi ga. Takšen program povzroča veliko stisk otrokom, ki ga ne zmorejo. Starši dobesedno naredijo dvakrat osnovno šolo. Kar seveda ni namen šolanja. Otroke in starše tolažim, naj naredijo najboljše, kar lahko, potem pa naj zadihajo v srednjih šolah. Ni starš kriv, če otrok nerad bere. Včasih ne pomagajo nobene tehnike, ki jih tako radi predlagamo. Skupno branje, branje po delih, zabavno branje … Če smo poskusili vse in otrok še vedno noče brati, ostanimo pri najbolj nujnem branju. Važno, da bere. In kar je še bolj važno. Da ostanemo družina z normalnim življenjem. To imejmo pred očmi, če ima otrok težave. Kakršnekoli. Če postanejo težave središče našega življenja, bo naše življenje precej bedno. Če vemo, da so otroci različni in da življenje prinaša vse sorte izzive, bomo lažje živeli. Vse mine. Vse se spreminja. Na koncu vedno šteje, kako smo prišli do cilja. Kar je danes za vas težko, boste mogoče nekoč označili za najboljše, kar se vam je zgodilo. Mogoče boste zaradi skupnega učenja bolj povezani. Mogoče se bo otrok naučil razlikovati, kaj je njegovo delo in kaj vaša podpora. Mogoče bo to najdragocenejši čas, ki ga boste sploh preživeli skupaj. Ki ga drugače ne bi. Zdržite, vi in vaš otrok. Še triindvajset dni.