Presenečenje, ki to sploh ni

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / torek, 19. maj 2015 / 11:23

V slovenskem kolesarskem svetu še vedno močno odmeva uspeh Jana Polanca na peti etapi letošnjega že 98. italijanskega kroga – Gira.

Britofljan je šele drugo leto v elitni kategoriji profesionalcev. Najprej so govorili, da je z 21 leti prezgodaj zapustil člane do 23 let, a njegov talent je vseskozi vodil po najkrajši poti do najboljših kolesarjev. Lansko leto je Luka Mezgec postal prvi Slovenec, ki je zmagal na etapi na Giru. To je pomemben podatek zato, ker je ta dirka druga najpomembnejša kolesarska dirka na svetu. Prva je, seveda, še vedno – in verjetno tudi za vedno bo – francoska pentlja oziroma Tour de France, potem je Giro in nato si sledijo »jeklene« klasike, enodnevne dirke, ki spadajo med polnila v času med Girom, ki se vozi v maju, v spomladanskem času, med Tourom, ki se vozi v juliju, in špansko Vuelto, ki je na sporedu v začetku septembra. Tudi na Vuelti imajo Slovenci že eno etapno zmago, in sicer Boruta Božiča, ki je bil najhitrejši v sprintu šeste etape leta 2009. Ampak vrnimo se k uspehu Jana Polanca, ki je prvi Slovenec, ki mu je uspelo na etapi Gira zmagati v drugačnem slogu. To pomeni, da je ni dobil v sprintu (sprinterji so med laiki manjvredni kolesarji od tistih, ki jim pravimo hribolazci; in tu pridemo do konflikta), ampak v etapi, ki se je končala na izjemno dolgem klancu na Abetone. Je ta zmaga presenečenje? Najprej je presenečenje, da so mediji sploh opazili Polanca na Giru. Na letošnji krog se je namreč uvrstil v zadnjem hipu, dva dneva pred startom – kot rezerva. Malokdo je sploh vedel, da stoji na startu. In potem zmaga že v prvem tednu! Presenečenje ni niti udeležba na Giru niti njegova zmaga. Čeprav je star »le« 23 let, ne čaka s potjo med najboljše. Vsi, ki spremljajo kolesarstvo, lahko potrdijo, da ne gre za presenečenje, ampak bolj za uspešen napredek, kolesarja, ki že od najmlajših kategorij kaže drugačno podobo od drugih. Naj ne ovinkarim, ampak napišem, da se že od kategorije dečkov ve, da bo Jan nekega dne (če mu bodo poškodbe prizanesle) vozil med najboljšimi na svetu. On spada v slovensko generacijo kolesarjev, ki so bili v vseh starostnih kategorijah strah in trepet svetovnega kolesarstva, kar pomeni, da so bili glavni igralci na vseh najpomembnejših dirkah, in zato danes ni presenečenje, da so se tako hitro priključili svetovni eliti. V peti etapi je ugnal Francoza Sylvaina Chavanela v boju ena na ena in to šteje več kot sama najvišja stopnička v etapi. Premagati tako prekaljenega mačka na tako pomembni dirki je ogromen plus k zmagi, poleg tega je to etapo taktično tako zrelo odpeljal, da se jasno vidi vsa Janova kolesarska inteligenca. Zmagal je v velikem slogu na eni izmed težjih etap s klancem v zaključku – in to je tista dodana vrednost, ki ji prikimajo vsi, ki iščejo tekmovalca, ki bi bil zmožen stopiti v najožji krog tistih kolesarjev, ki bodo nekega dne stali na stopničkah tritedenskih »grand tourov«, tistih treh tekmovalnih gralov, ki so v kolesarstvu najbolj cenjeni.