Pusti mi, da se igram

Danes je bil moj srečen dan. Videla sem otroke, kako se igrajo. Neomejeno, prosto, brez vmešavanja odraslih, brez napotkov in pripomočkov. Ker delam v šoli, ne vidim pogosto otroške igre. Čeprav se pogosto pretvarjamo, da je vse ena sama igra. Mi pa igralci na velikem šolskem igrišču.

Prosta igra postaja luksuz za otroke. Pokvarili smo jo s pripomočki, z nadzorom in z navodili. Otroci imajo preveč igrač in premalo časa. Vse je določeno, načrtovano, izbrano, precenjeno. Danes je bilo drugače. Imeli smo čas in niti ene igrače. Moja animatorska žilica je v prvem trenutku tega spoznanja zahrepenela po tem, da bi imeli kratko vrv, balon, loparje ali vsaj eno žogo. Tako zelo sem pozabila, kaj pomeni imeti gozd, palice, listje, drevesa in prijatelje. Tako zelo, da sem bila skoraj v stiski ob vprašanju, kaj bodo otroci delali dve uri. Dve uri proste igre je bilo darilo učiteljic otrokom. Lahko bi bil navaden športni dan. S ciljem, sendvičem in z odhodom nazaj na zbirno mesto. Učiteljice bi lahko ponudile izbrane didaktične pripomočke, športno tekmovanje ali igre v parih. Najbolj zagnane bi organizirale iskanje skritega zaklada. Najbolj prebrisane pa bombone za zmagovalce. Ampak moja današnja družba učiteljic je bila drugačna. Vedele so, kaj potrebujejo otroci.

Že pot na hrib je bila sproščena. Povzpela se je v gozd, med korenine, čez luže, mimo štorov, velikega mravljišča in mogočnih dreves. Rožnate superge so postajale rjave, ampak deklice se niso menile za barvo. Veje so narahlo opraskale kožo, nihče se ni pritoževal. Nahrbtniki s hrano so se ob kratkih postankih praznili. Nikogar ni skrbelo, kajti vsi so imeli dovolj za vse. Da znajo otroci deliti, se je pokazalo na vrhu hriba, ko so tudi učiteljicam ponujali svoje priboljške. Saj vem, da je to običajno. Ali pa tudi ne. Ni pomembna hrana, ampak koščki, ki se delijo. Malce potlačeno grozdje, čokoladni smokiji, pekoči bomboni, hrustljavi kruhki, raznolik nabor prehranskih navad. Potem pa akcija. Otroci so zasedli teren. Imeli so nekaj gozda in travnika. Pravi mali veleposestniki. Nastajali so bunkerji, gugalnice na deblih, skrivališča za drevesi in grmovjem. Vrišč in otroški smeh sta se razgubila v naravi. Nihče se ni pritoževal, da so otroci preglasni. Pritekle so deklice, da bodo očistile gozd. Bodoče članice Green­peacea. Nabrale so plastenke, papirčke in jih ponosno zmetale v koš za smeti. Medtem ko so fantje kazali svojo gozdno plat, so deklice ohranjale nabiralske gene. Poleg smeti so nabrale cvetice, liste in smrekove vršičke za mamice. Bilo je neprecenljivo.

Mogoče se vam zdi, da pretiravam. Mogoče si mislite, da je to nekaj navadnega. Da bi lahko pisala kaj bolj globokega, razmišljujočega, pedagoškega. Ampak povem vam, da je bistvo življenja v preprostih, vsakdanjih stvareh. V tem, kar imamo na voljo, pa tega ne vzamemo, ker je preveč navadno. Kot bi bilo navadno ceneno. Pa ni. Želim si več navadnih stvari. Za otroke in zase. Želim si, da bi jim vrnili igro. Tisto igro, ki smo jo ukradli s premišljenimi, ciljnimi, smiselnimi učnimi načrti. Smeh, ki je postal skoraj prepovedan. Vrišč, ki je utišan zaradi motenj koncentracije. Teh imamo najbrž odrasli več kot otroci. Saj smo mi tisti, ki neprestano nekam hitimo. Želim si takšnih dejavnosti, ko so otroci prepuščeni svoji domišljiji in iznajdljivosti. Ko sami poskrbijo, da jim ni dolgčas. Sedaj je najboljši čas, da se razživijo v gozdu, na travniku, na vrtu. Manj kot bodo imeli stvari, bolj bodo ustvarjalni. Kupček zloženih kamnov ob poti je bila njihova sled. Nikjer odvrženega papirčka. Ptice so poslušale naše mladiče. Zato bodo še vedno pele. Ptice vedo. Kot pravi Minatti: »Ptice vedo, kam jih nese perut, in žita vedo, čemu zorijo, in trave in veje se nemirno zganejo, ko sape večerne zadišijo.«

S takšnimi dnevi bodo tudi naši otroci vedeli. Kam po mir, po smisel, po smeh, vztrajnost in prijateljstvo.