Ikebana iz hotelske veže

Beograd je mesto, ki me vsakič znova preseneti z energijo, vzdušjem, načinom življenja. Sploh je pa idealen za teatralnost. Ker ga ne obiščem enkrat na mesec, se ponovnega obiska vsakič znova veselim. Ko sem ga obiskala zadnjič, so bile mnoge gostilne iz Skadarlije še popularne, in v zanimivi družbi, ob dobri hrani ter pijači je večer minil, kot bi mignil. Pravo boemsko vzdušje pa sta ustvarjala še harmonikar in kitarist s svojim igranjem in prepevanjem starih, nežnih napevov. Goreči oboževalci pri sosednji mizi so jim namenili kar lepo napitnino.

Za tovrstne večere so tipični tudi prodajalci vrtnic. In tokrat se mi je prvič zgodilo, da so fantje za mizo odprli denarnice in v roke sem dobila tri rdeče vrtnice na zelo dolgih pecljih. Kar pa seveda ni bilo po godu mojemu spremljevalcu, ki je glede na popito pivo reagiral kanček ljubosumno in precej bolj teatralno, kot bi običajno: da bi pokazal vsem, kako stvar stoji, mi je še on kupil štiri.

Teatralnost pa se je nadaljevala. Začel je negodovati, da je že skrajni čas, da zapustimo lokal, in ker je bil precej glasen, smo se odpravili.

Od hotela smo bili oddaljeni deset minut počasne hoje. Ravno ko sem razmišljala, da imam prvič v življenju vrtnic kar za šopek, je začel z nesmiselnimi vprašanji. In ni odnehal. Kljub temu da sem ga lepo prosila, naj neha zganjati dramo, je mogoče utihnil za minuto. Da njegova ljubosumnost nima osnove, se fantu v tistem trenutku pač ni dalo dopovedati. Vse skupaj je postalo nadležno, in ker je videl, da z vprašanji ne pride nikamor, je postajal nesramnejši. Sledil je prizor, vreden hollywoodske produkcije: prijela sem šopek in ga sredi križišča med mimoidočimi Beograjčani naklestila z vrtnicami. Seveda sem se prizoru primerno še zdrla nanj.

Cvetovi vrtnic so se obleteli v sekundi, v roki so mi ostala le stebla. Obrnila sem se na peti in pospešila korak do hotela. Vseeno mi je bilo, kako in kdaj bo prišel v sobo; če sploh bo.

Precej kasneje, ko sem že tonila v spanec, sem na vratih zaslišala trkanje. Nejevoljna sem odprla in pred seboj zagledala veliko in s cvetjem živahnih barv bogato ikebano. »Oprosti,« je bilo vse, kar se je slišalo izza nje.

Niti nisem spraševala, kje je sredi noči dobil ikebano, sem pa naslednji dan zato videla: sunil jo je na recepciji.