Drugačen Stupica

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 6. maj 2015 / 11:43

Ob dnevu boja proti okupatorju in sedemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne v Evropi so v Galeriji Layerjeve hiše odprli razstavo gvašev slovenskega slikarja Gabrijela Stupice. Na ogled je dvanajst del s tematiko upora, ki sicer ni značilna za njegovo likovno ustvarjanje.

Obeleževanju 70. obletnice osvoboditve in konca 2. svetovne vojne so se pridružili tudi v Layerjevi hiši, kjer so prejšnji četrtek odprli razstavo gvašev enega naših najpomembnejših slikarjev Gabrijela Stupice (1913–1990). Gre za cikel dvanajstih gvašev, ki jih je Stupica naslikal na povabilo umetnostnega zgodovinarja in urednika Lojzeta Gostiše. Mojstrovine manjšega formata je Stupica ustvaril v letih 1961 in 1962 za objavo v drugi iz serije štirih monumentalnih knjig Ljubljana v ilegali, a je redno zamujal roke za oddajo. Tako dela nikoli niso dočakala objave, nazadnje pa jih je Stupica poklonil Gostiši. K sodelovanju pri omenjeni seriji knjig, med letoma 1959 in 1979 so izšle štiri, so bili sicer angažirani tudi drugi odlični slovenski umetniki, ki so mogočnost narodnega upora izražali v likovnih delih. Ob Gabrijelu Stupici še Marij Pregelj, Ive Šubic, Ivan Seljak Čopič in drugi. A vrnimo se k Stupičevemu ciklu, ki je bil prvič razstavljen leta 2008 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani v okviru razstave Upor/Restistance, tokrat pa jih lahko vidimo v Kranju.

Gabrijel Stupica se je rodil v Dražgošah, študiral na akademiji v Zagrebu, leta 1946 se je vrnil v Ljubljano in deloval na novoustanovljeni akademiji, kjer je bil do svoje upokojitve dvakrat tudi rektor. Velja za enega najbolj uveljavljenih umetnikov v nekdanji Jugoslaviji ter za enega najbolj cenjenih slovenskih modernističnih umetnikov. Njegova dela so razstavljena v muzejih in galerijah na območju nekdanje Jugoslavije ter v Ameriki, Stockholmu, Rimu, Nürnbergu in drugod.

Kot smo že omenili, so motivi razstavljenih del povezani s tematiko NOB, s katero se kot slikar sicer ni pogosto ukvarjal. Poznamo ga bolj po njegovih introvertiranih, intimnih avtoportretih, portretih hčere, znane so njegove neveste … Eden osrednjih mojstrov slovenskega modernizma pa je tokrat ustvarjal na temo druge svetovne vojne in upora. Motivno se avtor poda na sodišče, dve sliki prikazujeta sedeče sodnike in sojenje, na slikah, ki jih je naslovil Sestanek, vidimo najbrž skrivno srečanje več moških in žensk, sedečih za mizo. Sledi prizor Ilegalci, ki predstavlja pet moških in ženskih glav oziroma doprsij. Na listu Zadnja pot vidimo ženske in moške z zavezanimi rokami, ki jih italijanski vojaki vkrcavajo na tovornjak. Sedma risba z naslovom Requiem prikazuje krsto, v kateri leži moški, za njo pa so nanizane glave žalujočih. Gvaš Ob pogorišču predstavlja štiri doprsja obupanih žensk, deveti Talci pa sedem stoječih moških pred zidom. Na deseti risbi Kamion so moške in ženske postave vidne skozi zadnji del s ponjavo prekritega tovornjaka. Enajstega je naslovil Pogrebci in predstavlja skupino ljudi, zbranih ob zadnjem slovesu, sledi še motiv, imenovan Ob pogorišču, kot so zapisali pred leti ob razstavi v MGLC.

Zanimivo pa je, da se je prav v času, ko je slikal omenjeni cikel gvašev, v Stupičevem slikarstvu dogajala temeljita sprememba. Za platna, nastala v petdesetih letih, je značilna temna, zamolkla barvitost, avtor je uporabljal predvsem težke, zemeljske barve, na to temačno razpoloženje je najbrž vplival tudi prostor starega ljubljanskega ateljeja na Resljevi. Ko se je preselil v Rožno dolino, so barve postale svetlejše, kasneje pa je prevladala popolna belina z vsem bogastvom njenih odtenkov. Med temnim in svetlim so tudi njegovi gvaši, ki so na ogled v Layerjevi hiši do 20. maja.