Ščitnica in stres

V zadnji kolumni smo pisali, da je stres pomemben spremljevalec težav s ščitnico. Vsaj tako so povedale gospe. Ne trdimo, da je to edini vzrok. Stres pa ni le spremljevalec težav s ščitnico. Stresnim dogodkom se v življenju ne moremo izogniti. Akutne (najhujše) strese doživljamo ob smrti najbližjih, ob velikih naravnih nesrečah, doživljanju hudih prometnih nesreč, ob gledanju ali celo samo poslušanju o travmatičnih dogodkih (npr. vojne grozote), ob izgubi službe … Takrat nam telo preko žlez (npr. hipofiza in nadledvičnici) z izločanjem dodatnih količin hormonov omogoči fizično preživetje. V telo dobimo več t. i. stresnih hormonov. Problem nastane, ko telo po krajšem času ne neha izločati teh hormonov (predvsem kortizola, kortikotropina, kasneje tudi adrenalina).

Poleg akutnih stresov pa vsak izmed nas dobro pozna tudi strese, ki jih doživljamo v odnosih. Od spočetja dalje, saj se možganske strukture razvijajo že v času nosečnosti. Kot raste naše fizično telo, tako se tudi naša psiha (naša notranjost) razvija od začetka življenja dalje. Vsi (prav vsi) se ne moremo odreči hrepenenju, da bi bili sprejeti, zaželeni in ljubljeni od ljudi, ki nas imajo radi. Naše telo in še posebej naši možgani se razvijajo glede na odnose, v katerih odraščamo in živimo. Vsak odklon od ideala, ki nam ga namenja narava, je za nas boleč. Najbolj to vidimo in čutimo v intimnih odnosih, ko nam partnerji in otroci v nas prebujajo naš notranji svet. Ta pa se sestoji iz čutenj in odzivov našega telesa na ta čutenja. Če smo si pozabili priznati, da nas je strah, nam to pove telo z npr. povečanim srčnim utripom in tesnobo v prsih, če nočemo govoriti o žalosti, nas npr. pogosto boli glava, če si ne upamo priznati jeze in jo tlačimo, imamo morda probleme s povečanim krvnim tlakom. O sramu pa tako ali tako ne želimo govoriti – vendar kljub temu zardimo in pogledamo v tla. Dodatno so ubijalci še stalni občutki manjvrednosti, večkrat tudi zavrženosti in neke praznine. Nekateri ljudje celo življenje garajo, zgradijo uspešna podjetja in kariere, teh občutkov pa se ne znajo rešiti. Da je še slabše, oni sami vedo in okolica jim priznava, da so zelo dobri ljudje. Le nekaj jih notri razjeda.

Na drugi strani pa imamo seveda pozitivni del našega notranjega sveta. Veselje, skrb za drugega, zaupanje, zanimanje, hvaležnost, ponos in spolna vznesenost. Ko jih doživljamo, se telo odzove podobno kot pri težkih čutenjih, le z drugimi hormoni. Pomembno je vedeti, da imamo v sebi več dobrega kot slabega, sicer fizično ne bi preživeli.

Drage dame, predlagam vam, da povabite svoje gospode na prvomajski sprehod. Skupaj pozobajta malo čokolado (dokazano prispeva k vzniku veselja) in se malo pogovorita o temah, ki jih je tokrat napisal tale tip.