Prvi maj po svetu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / četrtek, 30. april 2015 / 12:57

Kaj se dogaja s prvim majem? Je to še praznik dela in delavcev? Kaj so praznovali na prvi majski dan v davnih stoletjih, še preden so ga povezali z delom? Znate razložiti, kaj je to »Euro May Day«?

Prvi maj je živ praznik

Na gornja vprašanja odgovarja naš stari znanec prof. dr. Janez Bogataj, etnolog in velik poznavalec praznikov. Njihov sodobni utrip je pred leti povzel v monografiji Slovenija praznuje, s podnaslovom Sodobne šege in navade na Slovenskem (Mladinska knjiga, 2011). O koreninah prvomajskih praznovanj pove: »Najprej je treba razlikovati med t. i. koreninami praznika in njegovimi oblikami od konca 19. stoletja. Korenine praznika so v številnih majskih slavjih, ki so častila ponovno oživljanje narave. Dediščini današnjega prvega maja tako lahko sledimo vse do starega Rima in še dlje. Vsa majska praznovanja, postavljanje majskih dreves ali mlajev, kurjenje kresov in druge oblike, so se v razvoju spajala z najrazličnejšimi starejšimi, keltskimi in drugimi elementi ter se ohranila tudi v srednjem veku. Tudi krščanstvo je sprejelo marsikatero sestavino nekdanjih poganskih proslavljanj …« Proletarsko vsebino je prvi maj dobil okrog 1890. Druga internacionala je na svojem ustanovnem kongresu 1889 v Parizu sklenila, da bodo začeli praznovati 1. maj kot spomin na žrtve delavskih nemirov v Chicagu leta 1886. Dan je tako postal mednarodni praznik boja za delavske pravice. Prva proslava 1. maja je bila leta 1890. Praznovanje in sporočila praznika so najprej širili socialni demokrati, postopoma pa jih je prevzemalo celotno delavstvo. Po drugi svetovni vojni je, še zlasti pod vplivom Sovjetske zveze, praznik dobival tudi močan političen značaj in vsebino z vojaškimi paradami, raznimi športnimi ter drugimi tekmovanji in mimohodi. V okvire praznovanja se je vključila tudi Cerkev in papež Pij XII. je leta 1955 razglasil 1. maj za god Jožefa delavca kot novega patrona vseh delavcev. – In kaj se s prvim majem dogaja zdaj? Bogataj: »Prvi maj praznujejo v številnih državah sveta, marsikje bolj posredno, saj si delavci še niso izborili prostega dne. Ponekod imajo praznik delavcev na druge dneve, torej ne 1. maja. Tako npr. v ZDA in Kanadi praznujejo delavski praznik (Labor Day) prvi ponedeljek v septembru. Različne oblike tega praznika odražajo njegovo 'živost'. V zgodovini so ga proslavljali na različne načine, tudi danes dobiva nove vsebine in pomen.« V ZDA, kjer se je vse skupaj začelo, imajo zdaj na 1. maj »dan prava« (Law Day). »Seveda ima praznik rdečo nit in ta je v zagotavljanju pravic delavcem. Morda je bil zato leta 2001 uveden 'Euro May Day', ki naj bi utrjeval usihajoče delavske tradicije v Evropi. Njegovi pobudniki si prizadevajo za ohranitev pridobljenih pravic delavstva in idealov njihovega gibanja v preteklih desetletjih. Vendar praznik nima izoblikovane ritualnosti in je le bolj praznični datum v evropskem koledarju.« – Prvomajska lupina torej ostaja, delavci in drugi pa jo moramo sami napolniti z živo vsebino.

Kako zavrniti prebežnike?

»Evropa je kolektivno odgovorna za smrt na stotine prebežnikov, ki so umrli v Sredozemskem morju. V tem primeru je Evropa kriva, ker ni pomagala ljudem v nevarnosti. Lahko nas je sram. Najprej vrzimo rešilne jopiče vsem ljudem, ki se utapljajo, tako da ustanovimo evropsko reševalno floto z vsemi 28 članicami Evropske unije. Ena reševalna ladja na državo.« Takšno rešitev za prebežnike, ki se utapljajo v Sredozemskem morju, predlaga Bernard Kouchner, nekdanji francoski zunanji minister (2007–2010), po osnovni stroki pa zdravnik in soustanovitelj humanitarne organizacije Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta. Laurent Fabius, ki je na položaju zunanjega ministra zdaj, pa ugotavlja: »Treba je najti sistem, ki bo omogočil, bodisi da sploh ne pridejo v Evropo bodisi da na ustrezen način omogočimo, da odidejo.« Ta je res pameten!

Druga svetovna vojna kot mit

Pred bližnjo 70. obletnico konca druge svetovne vojne v Evropi se velja nanjo duhovno pripraviti. Najbolj priporočam branje knjige, ki jo je napisal britanski zgodovinar Keith Lowe (1970), pri nas je izšla pri založbi Modrijan – Podivjana celina (Savage Continent). V njej piše predvsem o Evropi po drugi svetovni vojni, bolj kot o vojni sami – kar je pomembno za vse nas, ki vojne nismo doživeli, posledice pač. Takole pravi Lowe: »Druga svetovna vojna je lepa pravljica, kajne? Imamo dobre proti zlobnim, ki se bojujejo, da rešijo svet. Zlobni izgubijo, svet je rešen in vse je spet, kot je bilo. Ne, stvari se niso vrnile v normalne okvire po vojni, zgodile so se grozne stvari, ljudje pa ne marajo poslušati o tem, to kvari pravljico. Ljudje ne marajo, da jim zrušiš mite, vsi zelo cenimo svoje mite, ki jih je druga svetovna vojna naravnost polna.«