Kar stokrat je nastopil v reprezentančnem dresu

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / četrtek, 30. april 2015 / 13:04

Jutri se na Češkem začenja svetovno prvenstvo elitne skupine v hokeju na ledu, na njem pa bo nastopil tudi Kranjčan Žiga Pavlin, ki je na zadnji domači preizkušnji pred prvenstvom prejšnjo nedeljo dobil prav posebno darilo, ko mu je predsednik Hokejske zveze Slovenije Matjaž Rakovec izročil dres s številko sto. Žiga, ki prav danes praznuje še en okrogli jubilej, saj se je pred natanko tridesetimi leti rodil v kranjski porodnišnici, je namreč odigral stoto tekmo za slovensko hokejsko reprezentanco.

Z več kot sto devetdesetimi centimetri višine in skoraj sto kilogrami branilec slovenske hokejske reprezentance Žiga Pavlin pri nasprotnikih že prvi trenutek pu­sti močan vtis, na ledu izzove celo strahospoštovanje. Tisti, ki Žiga poznamo že od otroštva, pa vemo, da danes tridesetletni Kranjčan, ki sicer z ženo sedaj živi v Domžalah, še malo ni robustnež, temveč simpatičen mladenič, ki si trenutno kruh služi s svojo veliko ljubeznijo – hokejem. Igral je v domačih klubih, šel v tujino, za slovensko reprezentanco pa je na­stopil že na šestih svetovnih prvenstvih, od tega dveh v elitni diviziji. Lani je igral tudi na olimpijskih igrah v Sočiju, nanj pa se selektor Matjaž Kopitar seveda zanaša tudi na svetovnem prvenstvu, ki se jutri začenja na Češkem. O vsem tem sva z Žigom klepetala pred ponedeljkovim odhodom proti Nemčiji, kjer so naši hokejisti včeraj odigrali še zadnjo pripravljalno tekmo pred svetovnim prvenstvom.

Zadnja leta hokej igrate v tujini, v tej sezoni ste zamenjali dva kluba in sezono zaključili na Švedskem. Kako se počutite zdaj, ko ste spet doma in ste se pridružili reprezentanci?

»Lahko rečem, da se je sezona zame začela turbulentno. Dolgo časa nisem imel kluba, nato sem se zelo na hitro odločil, da grem v rusko ligo VHL, v kazahstansko ekipo Karaganda, ki je bila preteklo sezono prvak. V Kazahstanu smo doživeli pravi kulturni šok. Videti je bilo, kot bi se vrnili več kot trideset let nazaj. Tako smo se morali najprej navaditi na nov življenjski slog. To je bilo kar težko. In čeprav je potem vendarle nekako šlo, so se začele druge težave in odločil sem se, da zapustim klub. Ko je bila prva priložnost in mi je švedski agent ponudil nov klub, sem se znova preselil na Švedsko, saj sem tam igral tudi že prej. Živeli smo v Stockholmu, kjer sem igral za klub AIK v 2. švedski ligi. Tam sem zaključil sezono in bilo nam je zelo všeč.«

Kako ste bili zadovoljni s svojo igro?

»Sam sem bil kar zadovoljen s svojo igro, prav tako sem bil zadovoljen s statusom v klubu in tudi z minutažo na ledeni ploskvi. Glede na to, kako se je sezona žalostno začela, sem bil na koncu na Švedskem res zadovoljen. Sedaj smo že dobrih štirinajst dni v Sloveniji in že dan po prihodu sem se pridružil reprezentanci.«

Večkrat govorite v množini. Kdo vse z vami potuje od ene do druge hokejske dežele?

»Z menoj potujeta žena Špela in najin psiček. V množini govorim zato, ker vedno potujemo skupaj, povsod smo skupaj. Za dojenčka pa se družina za zdaj še ni povečala.«

Hokej ste začeli igrati pri kranjskem Triglavu, nato ste igrali v domačih in tujih klubih.

»Veliko sem se naučil v Kranju, kjer sem igral do osemnajstega leta. Prva izkušnja v tujini je bila na Aljaski, kamor sem šel na trening kamp. Po tem sem se odločil, da je pametneje, da doma zaključim šolo in naredim maturo. Nato sem se preselil k Salviji, k Olimpiji in nato odšel v Italijo. Zopet sem se vrnil k Olimpiji, sedaj pa sem že četrto sezono zaključil na Švedskem. Prav zato, ker sem na tam igral že tri leta, sem si želel iti kam drugam, vendar se je izkazalo, da bi bilo bolje, da bi šel takoj na Švedsko. Toda tudi izkušnja v Kazahstanu je bila koristna, saj na marsikaj gledam drugače, kot sem do takrat.«

Prejšnjo nedeljo sta na prijateljski tekmi proti ekipi Avstrije že stotič nastopili za reprezentanco. Kaj vam to pomeni?

»Stoti nastop za reprezentanco mi dosti pomeni. Ko sem bil še mlajši, sem občudoval naše hokejske reprezentante in nastope reprezentance, nisem pa si nekako upal misliti, da bom nekoč lahko del tega. Sedaj po stotih tekmah lahko rečem, da je to nekakšen simbolični mejnik. Predvsem pa je priznanje, da sem že nekaj časa zraven.«

Da reprezentanca pod vodstvom trenerja Matjaža Kopitarja dobro trenira, je bilo vidno na zadnjih prvenstvih in lani na olimpijskih igrah. Kakšno pa je vzdušje v ekipi zdaj, pred novo pomembno preizkušnjo?

»Vsakič, ko se dobimo, smo še bolj povezani, vsakič smo boljša ekipa. Zato se vso sezono veselimo snidenja, veselimo se skupnega igranja in tudi letos ni bilo drugače. Tekme in treningi so res zelo naporni, toda na to smo pripravljeni in vsak od nas skuša prispevati čim več.«

Zadnje dni je bilo večkrat slišati izjave vaših soigralcev, da je glavni cilj na Češkem obstanek v elitni skupini svetovnega hokeja. Konkurenca je res močna, kaj bo tisto, kar bo odločalo?

»Res je obstanek v elitni skupini primarni cilj. Vsak od nas bo moral pokazati igro na visokem nivoju, ob tem pa bo treba imeti tudi nekaj sreče, ki jo za dober rezultat potrebujemo. Če bo vse to, potem lahko obstanemo med elito.«

Nekaj ekip vam še ni uspelo premagati. Kako razmišljate o nasprotnikih, kot so Rusija, Finska, ZDA ...?

»Že večkrat se je izkazalo, da je premagljiva vsaka ekipa. Če pa pogledamo realno, bo zelo težko igrati proti hokejskim velesilam. Vendar vemo, da se je na vsakega nasprotnika treba pripraviti, igrati svoj sistem in se držati navodil trenerja.«

Je Matjaž Kopitar v moštvo zadnja leta prinesel potrebno samozavest?

»Mislim, da je selektor v ekipo poleg tega prinesel še več dobrih stvari. Povezal je ekipo v garderobi s trenerskim štabom. Začeli so se uspehi in samozavest je začela rasti. Igralci smo zadovoljni, vse poteka, kot je dogovorjeno, in vsi skupaj že nekaj časa res delujemo sinhrono. Upam, da bo tako ostalo.«

Tudi dejstvo, da se je ekipi priključil Anže Kopitar, je za vas zadnje dni gotovo nova motivacija?

»Zagotovo. Anže je res pomemben člen naše ekipe in z njim so naša pričakovanja še večja. Mislim pa, da so se še bolj kot v ekipi pričakovanja povečala pri novinarjih – tako doma kot v tujini. Čeprav je Anže res velik plus za našo reprezentanco, moramo ostati realni. Vseh petindvajset nas bo moralo igrati na nivoju, saj je hokej pač ekipna igra.«

Napadalci so med tekmo navadno bolj na očeh kot vi branilci. Kako vidite svojo vlogo?

»Vsaka pozicija je pomembna in trener je dobro razporedil naše vloge. Igralci se jih držimo, branilci pa smo najbolj veseli, kadar ohranimo vratarjevo mrežo nedotaknjeno. Če imajo vratarji zapisano ničlo, smo dobro opravili svoje delo. K temu vedno stremimo.«

Nastopali ste že na šestih svetovnih prvenstvih in na olimpijskih igrah. So izkušnje s teh nastopov pred novim prvenstvom pomembne?

»Gotovo so, saj povsod doživiš kaj pozitivnega in hkrati tudi kaj negativnega. Tako razmišljaš o tem, kaj je bilo dobrega, in hkrati, kaj bi bilo moč še popraviti. Zato upam, da bo to svetovno prvenstvo tako zame osebno kot za ekipo najuspešnejše doslej.«

Preselili ste se v Domžale, kakšne spomine imate na Kranj in domači Triglav?

»Iz Domžal je žena Špela, tako da smo si za zdaj domek ustvarili tam. Seveda pogosto pridemo v Kranj, velikokrat pridem domov in tudi z nekdanjimi soigralci se še družimo. Prek časopisov in tudi pogovorov še spremljam, kaj se dogaja v klubu in tudi v gorenjskem hokeju. Ravno te dni se z nekdanjimi soigralci, s katerimi smo pri Triglavu osvojili naslov mladinskih državnih prvakov, dogovarjamo, da se poleti dobimo na skupnem pikniku. Organizator je Nejc Jemec, jaz pa upam, da se bomo res dobili tudi s tistimi, s katerimi se nismo videli že dlje časa.«