Sporazum za kapital, ne za ljudi

Januarja 1994 je bila ustvarjena največja brezcarinska cona na svetu. Tedaj je namreč začel veljati severnoameriški prostotrgovinski sporazum NAFTA, ki so ga podpisale tri severnoameriške države – Kanada, ZDA in Mehika. Toda latinskoameriški Mehičani so se le nekaj časa počutili del prvega sveta. Prebivalci Mehike so zelo hitro spoznali, da se po tem sporazumu med državami prosto lahko giblje le kapital, ljudje pa samo od severa proti jugu, v nasprotni smeri pa ne. Meja med Mehiko in ZDA je za Mehičane še naprej ostala zaprta. Celo nasprotno, na meji med državama so severni Američani še naprej gradili zidove in ograde, dokler tega leta 2011 ni ustavil predsednik Barack Obama. Meja je dolga okoli tri tisoč kilometrov in na dobri tretjini je že ograja.

Ko je kmalu po začetku veljavnosti sporazuma v Mehiki prišlo do gospodarske krize, so iz ZDA res dobili finančno pomoč v višini 51 milijonov dolarjev, vendar le zato, da se ne bi pritisk beguncev na ZDA še povečal.

Sporazum NAFTA je svobodno konkurenco zaščitil tudi tako, da je prepovedal državno pomoč revnim mehiškim pridelovalcem koruze, ameriški proizvajalci pa so bili še naprej deležni subvencij. Kmalu za tem je cenejša ameriška koruza uničila več kot milijon najrevnejših mehiških kmetov.

Obujanje tega več kot dvajset let starega sporazuma je smiselno v luči napovedanega trgovinskega sporazuma, ki se v veliki tajnosti pripravlja med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike. Tudi po tem naj bi odpravili tarife, ki zdaj menda ovirajo konkurenčnost in otežujejo trgovanje. Njegovi zagovorniki poudarjajo predvsem, da bo sporazum prinesel tristo milijard evrov, pri tem pa ne povedo, kako to ni nov denar. Pridobili ga bodo namreč tako, da bo gospodarstvo plačevalo manj davkov, posledično pa to pomeni tudi manj denarja za javna sredstva. Od tu do plačljivega zdravstva, šolstva, cest, sociale in podobnega ni več daleč.

Evropa je v primerjavi z ZDA doslej veljala za kontinent s socialnim čutom, ki je vsaj malo še ščitil zaposlene. Tudi evropska kultura je nekaj popolnoma drugega od ameriške. V ZDA imajo časopisi na vrhu strani, namenjeni kulturi, že dolgo napisano »zabava«. Pod tem imenom se nato objavlja predvsem tisto, kar se prodaja. Da ne govorimo o prehrani. V ZDA že zdaj 70 odstotkov predelane hrane vsebuje gensko spremenjene organizme, Američani poleg tega množično uporabljajo pesticide, živini dodajajo rastne hormone in tako naprej. V Evropi vsaj zaenkrat tega še ni. S sporazumom bodo svojo moč dobile predvsem velike tuje korporacije, ki bodo lahko odslej tožile države, če bodo ugotovile, da so jim onemogočale dobičke.

Ko je pred leti prišlo do grške krize, smo morali vsi skupaj priskočiti na pomoč, a ta denar v resnici do Grčije sploh ni prišel, saj smo reševali predvsem nemške banke, da so dobile nazaj posojeni denar. S sporazumom med EU in ZDA pa se zdaj na račun evropskih standardov pomaga multinacionalkam in predvsem povečuje brezno, ki že zdaj loči en odstotek izjemno bogatih od preostalega dela sveta.