Bolj evropski nos? (10)

Ko sem se po dese­tih dneh počutila že čisto domače, sem neki večer lastnico Irene povprašala, kako je pravzaprav z 'ljubezenskim kombiniranjem' Filipink in Evropejcev, kaj ona meni o tem. Irene je sicer začela z razlago malce filozofsko, ker tisti dan ni bilo ravno vetra za njene kajtarske 'podvige' in ji je ostajal adrenalin, ki ga je v večerni uri umirjala s kozarcem vina in klepetom z gosti.

Razložila mi je, da je tovrstno povezovanje čisto v redu, celo zaželeno. Pojasnila je na lastnem primeru: ker je precej temne polti, bodo nanjo v navadni trgovini vedno gledali nekoliko zviška. Njeni hčeri iz zveze z Litovcem se v zvezi s tem obetajo boljši časi. »Bolj si svetlopolt, več spoštovanja si deležen.« Pa še o nečem zanimivem je spregovorila. Morda gre le za njeno kaprico, morda Filipinci res tako razmišljajo: predvsem Filipinke naj bi bile namreč obsedene z nosom. »Vidite mojega? Nekako potlačen je,« je smeje pripomnila. Med nosečnostjo je dnevno poslušala mamo, ki je glasno izražala željo, da bi novi otrok imel bolj 'evropski' nos. Irene ima namreč iz prvega zakona z Britancem že dva otroka.

Kasneje sem na to temo spregovorila besedo ali dve tudi z maserko Teresito, ki tovrstno 'ljubezensko mešanje' popolnoma odobrava. In kljub temu da na Boracayu srečaš precej starejših gospodov in mladih Filipink, sta tako Teresita kot Irene besedno zvezo 'ljubezen za denar' enostavno preslišali.

Boracay je namreč eden tistih filipinskih otokov, kjer spolni turizem cveti, čeprav ga morda na prvi pogled spregledamo, sploh če nas bolj zanima druga turistična ponudba.

Nisem pa opazila nobene belke v kakšni resnejši družbi s Filipincem. Mogoče nisem bila dovolj pozorna.

Sem bila pa med čakanjem na vodni taksi sredi noči deležna kar nekaj vprašanj v tej smeri. Sem poročena, je svetlolaska na moji levi moja hči, zakaj nisem z možem na potovanju, če sem poročena … in še kup podobnih vprašanj mi je zastavil še ne petindvajsetletni filipinski mladenič, ki je na pomolu skrbel za privez ladij. Kaj se mu je pletlo po glavi, nisem spraševala, ker pa sem vztrajala pri tem, da je mož ostal doma, ker veliko dela, je počasi odnehal.

Filipini imajo svoj čar, so zanimivi in če vas vsaj malo mika, da bi se odpravili v te kraje, pa omahujete – da, obiščite jih. V lastni režiji ali pa v družbi ljudi, ki jih poznajo. Vendar si zanje vzemite čas, da si boste lahko ogledali čim več otokov, spoznali ljudi in njihove navade ter tako domov prišli bogatejši za edinstveno popotniško izkušnjo.

(Konec)