Ples

Če nekdo omeni ples, je pogosto to nekaj lepega, svečanega, posebnega. Občudujem starejše pare, ki kljub letom še vedno plešejo, se uredijo in se spoštljivo ali zaljubljeno gledajo. Leta skupnega življenja so tudi plesni korak uskladila, zravnala »grbine in luknje«.

Kdaj ste prvič plesali? Morda v osnovni šoli, na maturantskem plesu, veselici, na poroki? Smo v času maturantskih plesov in veliko imamo s tem opravka tako dijaki, starši in tudi učitelji. Opazovala sem dijake in starše na maturantskem plesu. Kako so bili vsi ponosni, lepi in urejeni. Maturantski ples je svečan zaključek mladostnega obdobja. Šele kasneje mu damo pravi pomen, predvsem je to brezskrbno obdobje. Ne mislim, da mladostniki nimajo obveznosti, vendar so odgovorni le zase. Večinoma jim ni treba skrbeti za druge, za družino, so pa tudi izjeme. Z oblekami si nekateri dajo veliko, drugi manj dela. Vsi so bili tako lepi in veseli. Obleka dogodku da svoj čar, pomen in dostojnost. Kljub svečanosti in pomembnosti dogodka je prevladovala preprostost. To tako zelo cenimo in spodbujamo. Lahko smo svečani, ni pa treba za to zapraviti celega premoženja. Še vedno imam shranjeni svoji maturantsko in poročno obleko. V 60. letih je bila aktualna modna revija Maneken. Šla sem v knjižnico, na papir prekopirala model obleke, kupila blago in vaška šivilja jo je sešila. Še danes mi je prav in občasno jo še oblečem, celo za sam maturantski ples.

Ker sem imela na plesu letos »svoje dijake«, sem jim celo leto dopovedovala, da mi bo v veliko veselje, če bodo vsi prišli na ples. Uspela sem. Vseh 32 dijakov in njihovih staršev je ponosno sijalo v soju luči in glasbe na njihovi stopnici, ki so jo uspešno prestopili. Hodili so na plesne vaje, odplesali naučene plese z najbolj veličastno četvorko, seveda. Kasneje pa so se na plesišču smukale predvsem punce, same ali pa kar v dvoje – punca in punca. Če pa se fantom ne da, tako pravijo dekleta. Malo fantov že pri 18 letih uživa in sproščeno pleše. In kako prav bi bilo, da bi ples, ki ne bi bil le štetje korakov, postal splošna izobrazba. In tega se lahko priučimo, če to hočemo, seveda. Tako kot govorništva. Slabi lahko postanejo dobri, boljši pa bodo z vajo še boljši. Da ples postane več kot štetje korakov, je potrebno kar nekaj časa in predvsem volje. Mar ni tako tudi kasneje? Ženske bi rade plesale, moškim pa se ne da.

Janez je dober plesalec. Pravzaprav me je on naučil plesati, na plesu je postal moj fant. Ples nam gotovo dobro dene. To je trenutek zbližanja in medsebojnega približevanja. Ne morem plesati, če sem slabe volje ali sem jezna na moža. Res, da se je za ples, ki je več kot veselica, potrebno odpeljati na Bled ali celo v Ljubljano, se pa zagotovo splača. Vsako leto rečeva, šla bova na tečaj, nadgradila znanje, pa do tega še ni prišlo.