Odnehati ali nadaljevati?

»Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice …« (T. Pavček)

Zgodi se, da bi človek odnehal. Usklajevanje šolskih ali poklicnih obveznosti s športnimi, kulturnimi in drugimi obveznostmi postane pretežko. Treningi, nastopi, tekme, pričakovanja, pritiski, primerjave, usklajevanje obveznosti, fizična in psihična utrujenost … Za otroka, mladostnika ali odraslega je včasih vsega preveč. Naberejo se dnevi rutinskega opravljanja dejavnosti in iz velikega, temnega oblaka začnejo padati kaplje dvoma. Kaj mi je tega treba? Ko treniram, so moji vrstniki prosti. Ko delam, so moji prijatelji na počitnicah. Ko razmišljam, drugi spijo. Saj sem dosegel že rezultate, več se ne da. Ni podpore v klubu, sezona je vsako leto slabša … Od tega ne bom mogel nikoli živeti, zakaj bi se trudil. Lahko bi živel čisto, navadno življenje kot vsi drugi. Šola, prosti čas. Služba, prosti čas. Brez voženj, brez tekem, brez treningov, brez skrbi, brez dodatnega napora … Kako čudovito bi bilo takšno navadno življenje! Takšno s povprečnimi rezultati. Tisto brez dodane vrednosti. Kaj je več vredno, kaj se splača?

Kaplje dvoma padajo in se nabirajo v lužo, v mlakužo, v kateri človek kar naenkrat vidi vse slabo. Uspehi zbledijo, veselje izgine, energije zmanjka. Pred nami stoji človek, ki bi se predal. Iz žepa vleče belo zastavo in čaka odziv publike, okolja, najbližjih. Če je to otrok, mladostnik, je situacija še težja. Kako je biti starš uspešnim otrokom, športnikom, glasbenikom, plesalcem, šahistom? Vloge in naloge se potrojijo. Nisi samo starš, ampak postaneš sponzor, trener, taksist, navijač, terapevt, spodbujevalec in priganjalec … V večni dilemi, do kod sežejo meje starša in kje se začnejo ambicije tega istega starša. Vidiš talent, veseliš se uspehov otroka, opaziš vloženo energijo, kupuješ opremo, odganjaš strahove, barantaš s časom, se pogajaš z življenjem. Geni so odlično opravili svojo nalogo, kot starš dobiš medaljo za spodbudno okolje, v katerem raste mali talent. In ko talent nekega dne, z medaljami okrog vratu reče »ata moj, ne grem se več«, … se čas ustavi. Prav je, da se ustavi. Zelo prav bi bilo, če bi se čas večkrat ustavil. Mogoče že kdaj prej. Ko je šlo vse v redu, ko je bil naš junak na višku moči. Treba se je ustaviti, če hočemo sploh naprej. Ne glede, v katero smer. Nadaljevati ali odnehati, to ni najtežje vprašanje. Vprašanje je, zakaj bi nekaj naredili. Zakaj bi naš športnik nadaljeval? Do kod seže njegov cilj? Ali ga sploh vidi? Zakaj bi odnehal? Česa ne zmore? Bremena zmag? Ali so porazi pretežki? Ali je strah pred višjim nivojem prevelik? Ali je to beg pred dodatnimi, večjimi obremenitvami? Kakšno je razmerje med vloženim in dobljenim? Je to še užitek ali eno samo garanje? Koliko let je bilo prigaranih? Kolikšna je cena za to? Zakaj talent začne vegetirati, zakaj ga prevzame malodušje? Ali je bela zastava v rokah samo poigravanje, klic na pomoč? Ali le predah po težki sezoni? Kaj potrebuje mladostnik, ki bi odnehal? Ja, potrebuje starše. Ampak ne takšnih, ki bi analizirali njegove rezultate, treninge in tekme. Potrebuje starše, ki ga bodo videli, slišali in občutili njegovo stisko. Starše, ki bodo razumeli. Da je mlad. Da je veliko delal. Da mu je težko preklopiti na še več dela, še več obremenitev. Da bi imel družabno življenje, ljubezen, zabavo namesto treninga. Da ima pravico, da se sam odloči. Tudi, če bo odločitev kdaj obžaloval. Potrebuje starše, ki bodo pretrgali popkovino in mu stali ob strani ne glede na njegovo odločitev. Kajti, kakorkoli se bo naš junak odločil, je to njegova pot. Njegove mišice, njegov znoj, njegova volja. Trener je tisti, ki mu lahko pomaga več in bolje pri tej odločitvi. Če ta ni pravi, je pot težja. Ni pa treba, da je zaključena. Zaključena je takrat, ko kljub talentu, kljub spodbudnemu okolju ni več želje in motivacije. Najboljši se vedno odločijo sami. Delež pritiska, spodbude in zunanje motivacije ni vreden veliko, če ni duša pri stvari. Kajti notranja zmaga je tista, ki žene človeka naprej. Vedno. In če je konec uspešne poti? Nič hudega. Poti je še nešteto. Oprema je važna.

»A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi: vnovič in zopet in znova.« (T. Pavček)