Kamnik izgublja svojo kulturno dediščino

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / sreda, 18. avgust 2010 / 06:00

Zakonca Fister sta Kamniku dala veliko svojega znanja: konservatorski načrt za obnovo starega mestnega jedra, etnopark kašč pred muzejem na Zapricah in še kaj drugega, a ju v mesto danes ne vleče več. Kamnik je v veliki meri izgubil vrednost svoje kulturne dediščine, pravita, saj strokovnjaki niso bili upoštevani v zadostni meri.

»Kamnik je bil včasih videti povsem drugače. Obiskovalec je že od daleč zagledal Zaprice, šutensko cerkev, Mali grad, t. i. Trutzturn in prihod v mesto je bilo izjemno doživetje. A Kamniku so novogradnje odvzele vse vedute. Prav strahotno je, kakšen pogled danes pričaka človeka, ki v mesto pride iz južnega dela,« je prvi komentar zakoncev Fister, ko se pripeljeta iz Ljubljane na kamniški grad Zaprice, kjer pred muzejem že več kot tri desetletja stoji zbirka kašč iz Tuhinjske doline, za katero sta zaslužna prav ona dva. »No, vsaj etnopark kašč je lepo urejen,« priznata ob pogledu na kašče z novimi slamnatimi strehami.

Majdo in dr. Petra Fistra je poklicna in zasebna pot, kljub temu da sta bila rojena na Koroškem in v Celju, kmalu pripeljala na Gorenjsko, kjer sta pustila svoj neizbrisljivi strokovni pečat. Dr. Peter Fister, danes zaslužni in še vedno aktivni profesor na fakulteti za arhitekturo, se je takoj po diplomi začel posvečati konservatorstvu in kulturni dediščini, a bil zaradi jasnih in odločnih strokovnih načel po le treh mesecih odpuščen iz svoje prve službe na eni od dolenjskih občin. Delovna vnema in raziskovalna težnja sta ga nato vodili na grški otok Delos, kjer je raziskoval in nato v Franciji objavil rekonstrukcije antične grške arhitekturne dediščine. Pot ga je nato po nekaj letih vodila na Zavod za spomeniško varstvo Kranj, želja po najvišjem znanju pa ga je v tistih letih popeljala tudi na magistrski študij za konservatorja na Unescovem podiplomskem študiju ICROM v Rimu. »Po končanem magisteriju in doktoratu na ljubljanski univerzi sem si v okviru dela na kranjskem zavodu želel čim več sodelovati z lokalnimi poznavalci prostora in tako sem na Veliki planini spoznal bodočo soprogo in sodelavko Majdo Rupar, ki je bila takrat kustodinja etnologinja v kamniškem muzeju. Z najboljšimi strokovnimi kriteriji smo takrat veliko delali na ohranitvi originalne dediščine na planini – za ohranitev sistema, ki je združeval naravo, človeka in živali. In zelo je narobe, da ljudje tega danes ne razumejo več. Če bo na Veliko planino speljana cesta, je s planino konec,« pravi dr. Peter Fister, ki se je s svojo ženo Majdo, etnologinjo in bibliotekarko, ki je za etnografsko gradivo v Kamniku skrbela petnajst let, nato pa delo nadaljevala v Biblioteki Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, na Kamniškem lotil številnih projektov – najbolj odmevna pa je bila postavitev etnoparka kašč iz Tuhinjske doline.

Majda Fister se je ob drugem delu v muzeju posvečala raziskavam posebnosti planšarske arhitekture in načina življenja pastirjev na Veliki, Mali in Gojški planini. Vedno je zatrjevala, da je življenje na planini zaključen organizem, ki ga je potrebno obravnavati kot celoto in ne le občudovati arhitekturo ovalnih pastirskih bajt. »Za etnopark sva sicer pripravila povsem drugačen načrt, saj sva si zamislila ureditev pravega muzeja na prostem s celotno kmetijo in vsemi pripadajočimi objekti, ne le s kaščami. In čeprav smo že bili dogovorjeni za odkup in prestavitev kmečke hiše, takratno vodstvo muzeja za to ni imelo posluha. Še dobro, da smo ohranili vsaj to, saj po Tuhinjski dolini kašč praktično ni več, a priložnost za ureditev muzeja na prostem je zamujena, za kar mi je še danes strašno žal,« se svojih let v kamniškem muzeju z razočaranjem spominja Majda Fister. Zaradi nerazumevanja vodstva v muzeju je službo etnologinje v Kamniku zapustila. »Kamnik etnologa nima že dvajset let, čeprav bi bogata ljudska kulturna dediščina v mestu in okolici potrebovala kar nekaj takšnih strokovnjakov.«

Še bolj kritičen do ohranjanja kulturne dediščine v Kamniku je dr. Peter Fister, ki po svoji strokovnosti slovi daleč preko meja Slovenije, kjer v različnih komisijah in projektih deluje že vrsto let. V drugi polovici 70. let 20. stoletja je s sodelavci s fakultete za arhitekturo ob sodelovanju Zavoda za spomeniško varstvo iz Kranja izdelal podrobni konservatorski načrt prenove starega mestnega jedra Kamnika in pripravil izhodišča za vsako hišo posebej. »Kamnik je bil poleg Škofje Loke, Kranja, Tržiča in Radovljice eden od vzorčnih primerov, kako naj bi takšne prenove izgledale. S tem, ko ohranimo arhitekturno dediščino, ohranimo najdragocenejše stvari – ne le kulturne, tudi finančne, saj je najvišja cena za kvadratni meter stanovanja povsod po Evropi prav v ohranjenih mestnih jedrih in ne v novih blokih. Tako bi lahko bilo tudi v Kamniku, če bi ta projekt takrat izpeljali. A ga niso. Študije še vedno ležijo v predalu - čeprav smo svoje delo takrat podrobno predstavili občanom in jih z anketo zajeli v raziskavo, a, kot kaže, interesa za to v Kamniku ni,« pravi dr. Fister, ki na nikogar ne kaže s prstom, saj je prepričan, da gre za splošno neznanje ljudi. »Radovljica se je vzorno lotila prenove starega mestnega jedra, prav tako Škofja Loka, Tržič in Kranj. Na podlagi načrtov, ki smo jih naredili, mesta lahko dobijo veliko finančno podporo Evrope, a mi v Sloveniji na veliko izgubljamo ta denar. Izrabimo namreč le manjši del sredstev za obnovo kulturne dediščine, ki nam jih namenja Evropska unija. Res da je nekaj treba tudi vložiti, ampak evropska sredstva ustvarijo potem nekaj, česar novi urbanizem žal ne zna ustvarjati! Največja neumnost je, če nekdo pravi, da je prenova dražja od novogradnje. To je popolna neresnica, kar je bilo že večkrat dokazano,« je odločen dr. Fister, ki zagovarja pomen širokih strokovnih interdisciplinarnih študij in poudarja, da se je izhodišč za načrte prenove treba lotevati tudi skupaj z etnologi. »Oblikovanje pokrajine je vezano izključno na to, kako ljudje v tej pokrajini živijo – in če etnologi ne povedo, kaj je kakovost življenja v določenem prostoru, potem je jasno, da tudi urbanisti in drugi ne bodo delali pravilno.«

Kamnik je na področju varovanja kulturne dediščine izgubil nekaj dragocenih desetletij. Fistrova, ki imata po strokovni plati na Kamnik precej grenke spomine, si želita, da bi mesto šlo po poti Radovljice, Tržiča, Škofje Loke in Kranja, kjer so se lotili obnov svojih središč bolj vzorno. »Denarja za novogradnje danes primanjkuje in zakaj ne bi izkoristili tistega, ki ga za obnovo daje Evropa. Dovolj pametni v tem že vidijo svojo prihodnost. Vsaj nepovratna sredstva bi lahko bila zadostna motivacija,« pravi dr. Peter Fister, ki je kljub svojim 70 letom še vedno aktiven tudi v komisijah EU in Sveta Evrope, ki razporejajo nepovratna sredstva. A tudi ta ne bodo pomagala, če prej ne spremenimo svoje miselnosti. Kamničani se preprosto ne znajo poistovetiti s svojo dediščino, kar se odraža tako v samem vzdušju, kot v odnosu do okolja. »Tudi nov Kamnik je mogoč, a ne na način, da se starega uniči,« še pravita Majda in dr. Peter Fister.