Najraje je bil med preprostimi ljudmi

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. april 2015 / 13:56

V spomin na misijonarja Klemna Štolcarja, ki je januarja izgubil boj s hudo boleznijo, je njegov nečak Marko Petrović v Gorjanskem domu predstavil njegovo življenje in delo na Madagaskarju.

V Gorje je Klemen Štolcar, ki je bil sicer doma na Bledu, pogosto prihajal na dopust k svojemu bratu Nikolaju, dolgoletnemu župniku v Gorjah. Mnogi so ga zato v Gorjah dobro poznali in to je bil verjetno tudi eden od razlogov, da so dvorano Gorjanskega doma prejšnjo nedeljo napolnili skoraj do zadnjega kotička, da bi prisluhnili predstavitvi njegovega življenja in dela na Madagaskarju, ki jo je ob fotografijah pripravil nečak Marko. Po prihodu na Madagaskar se je sprva na planoti učil malgaškega jezika, po nekaj mesecih pa so ga premestili v vasico Ranomeno na jugovzhodu otoka. V misijonarsko delo ga je uvedel Rok Gajšek. Po dvanajstih letih dela v Ranomeni so ga premestili v škofijsko mesto Farafangana, leta 2000 pa so ga imenovali za župnika v Vangaindranu. Po šestih letih se je vrnil v Farafangano, kjer so ga imenovali za generalnega vikarja, odgovornega za stolno župnijo. Do odločitve za odhod na Madagaskar je po besedah Marka Petrovića prišlo po naključnem srečanju z misijonarjem Rokom Gajškom, ko je bil ta na dopustu v Sloveniji. »Klemen je vedel, da na Madagaskarju primanjkuje duhovnikov, zato ga je vprašal, če jih še rabijo. Kasneje je na to čisto pozabil, in ko ga je nekaj časa zatem Franc Rode, ki je prav tako lazarist, pobaral, če se je že odločil, sploh ni vedel, o čem govori. Šele potem je začel resno razmišljati, da bi šel za misijonarja na Madagaskar,« je pojasnil Marko Petrović. Kako velika žrtev je bila to, po njegovih besedah pove že to, da so bili takrat ti kraji še veliko bolj oddaljeni kot danes, ko imamo številne sodobne komunikacijske povezave. »Takrat pa si imel stik z domom lahko samo prek navadne pošte, pri kateri pa je trajalo mesec ali še dlje, da je prišla v Slovenijo.« Kljub temu, je poudaril Marko Petrović, Klemen te svoje odločitve ni nikoli obžaloval. »Vedno je rekel, da Bog nikoli nič ne vzame oziroma ga nikoli ni mogoče prekositi v darežljivosti.« Najraje je bil med preprostimi podeželskimi ljudmi, in tudi ko so ga premestili v mesto, je izkoristil vsako priložnost, da se je vračal na podeželje. »Med temi svojimi potmi na podeželje je včasih odkril skupnosti kristjanov, za katere že več let nihče ni pripravil maše. Ti so se ga še posebno razveselili.« Njegovo življenje na Madagaskarju, pripoveduje Marko Petrović, je bilo po svoje zelo preprosto, a prav ti obiski kristjanov na podeželju so mu predstavljali veliko popestritev.

Z obiski na podeželju je povezanih tudi največ anekdot, predvsem o nesrečah z motorji. Marko pa si je zapomnil tudi prigodo z avtom, landroverjem, s katerim se je Klemen odpravil do nekega zelo oddaljenega kraja Befotaka, ki velja za pojem odrinjenosti. Že ime namreč pomeni veliko blata. Začelo se je pripravljati hudo deževje, zato so mu domačini avto dobesedno prenesli čez potok. »Narasla voda je potem odnesla edini most v bližini, in če tega ne bi storili, bi avto deset let ostal na drugem bregu.« Kot je poudaril Marko Petrović, so ga imeli ljudje zelo radi zaradi njegove dostopnosti in ponižnosti. »Bil je eden redkih belcev, ki bi ga bili pripravljeni sprejeti celo kot škofa.« A v njegovo delo na Madagaskarju je ostro posegla bolezen. Že avgusta 2012 je začutil, da nima več moči v levi roki. Ob prihodu v Slovenijo so mu postavili diagnozo, to je amiotrofično lateralno sklerozo oziroma bolezen motoričnega nevrona. »Gre za tako hudo bolezen, da marsikdo najprej pomisli na samomor. A Klemen jo je prenašal z neverjetnim potrpljenjem,« pravi Marko Petrović. Na Madagaskar se je vrnil zgolj za en mesec, da se je poslovil. Umrl je leto in pol po tem, ko so mu postavili diagnozo, star 65 let, čeprav so mu zdravniki sprva napovedali, da ima pred sabo le še nekaj mesecev življenja.