Sto petdeset diplom, a brez diplome
Z Dimitrijem Ruplom se poznava zato, ker je bil moj mentor pri diplomi na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Za mentorstvo sem mu še danes izjemno hvaležen, kar pa ne pomeni, da odobravam vse njegove poteze, ki jih je kasneje storil v politiki. Rupel mi je v bistvu rešil študij. Vse do diplome sem bil bolj ali manj priden študent, saj sem imel letnike narejene že pred poletjem. Zavedal sem se obveznosti do štipenditorja, predvsem pa si nisem hotel pokvariti počitnic. Vedel sem, da me služba čaka, vendar je diploma zanjo pogoj. Na fakulteti je bilo zelo malo predmetov, ki so me res zanimali, dokler me čisto na koncu študija v roke ni vzel Rupel. Ker je tudi njega zanimala moja diplomska tema, se je maksimalno angažiral in mi pomagal pri stikih s tedanjimi disidenti. Z njegovo pomočjo sem med drugimi prišel do Bratka Krefta, priporočilo za sestanek je poslal celo Miroslavu Krleži, a je bil pisatelj že preveč bolan, da bi me sprejel. Spoznal pa sem vrsto Slovencev, ki so mi odpirali neke tedaj popolnoma neznane poglede na našo zgodovino, ki jih v uradnih učbenikih ni bilo mogoče najti. Rupel je nato poskrbel še za to, da je moja malce razširjena diplomska naloga v obliki knjige izšla pri prestižni založbi Znamenja.
Tale uvod je potreben za obuditev časov, ko so bile naše šole še dobre in so med študenti in profesorji obstajali ustvarjalni stiki. Profesorji so te običajno spoznali na dva načina – kot rednega obiskovalca predavanj ali pa pri ponavljanju izpitov. Slednje je sicer malce podaljšalo študij, a ti na koncu vendarle dalo potrebno znanje.
Danes pa je vse drugače. Konec prejšnjega tedna so na POP TV v oddaji Epilog predstavili srhljive podatke, da je gimnazijska maturantka za plačilo v petih letih za študente različnih fakultet napisala okoli 150 diplom in magisterijev ter celo en doktorat. Cene niso bile pretirane. Na stran je računala okrog 15 evrov in s tem na mesec zlahka zaslužila 2000 evrov. Ob njej so predstavili še moškega, ki v tem času »dela fakulteto« za tri študente. Namesto njih opravlja obveznosti pri vseh predmetih.
Nesojena šolska ministrica Klavdija Markež je s svojim primerom v rekordno kratkem ministrskem času v osrčje postavila problem današnjega šolskega sistema. Si lahko predstavljamo, na katerih položajih je danes tistih 150 diplomantov, ki so kupovali diplomska dela? In tu gre samo za stranke omenjene gimnazijske maturantke. Že 150 takih diplom je grozljiva številka, a je to očitno le vrh ledene gore. Razkritje je pokazalo na bistveni vzrok razkroja današnje družbe, v katerem je korupcija postala nekaj popolnoma običajnega, saj se navsezadnje učenci in študenti z njo seznanijo že v okviru šolskega sistema.
Največja farsa pri vsem skupaj pa je, da je verjetno v teh časih med najbolj izobraženimi kadri v Sloveniji ravno gimnazijska maturantka, ki si nikoli ni pridobila univerzitetne izobrazbe, pohvali pa se lahko s 150 napisanimi diplomskimi nalogami, magisteriji in celo doktoratom.