Smradu se ni mogoče povsem izogniti

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / torek, 14. april 2015 / 10:05

»Zakaj je kmetom dovoljeno, da z gnojenjem zasmrajajo prelepo Gorenjsko?!« se sprašuje občan iz okolice Kranja, v strokovnih kmetijskih službah pa mu odgovarjajo, da se smradu, ki ga povzroča gnojenje z živinskimi gnojili, tudi ob spoštovanju časovnih in količinskih omejitev in ne glede na nove tehnološke rešitve in najsodobnejšo opremo ne da povsem izogniti.

Kranj – »Ko je 4. marca na Gorenjskem pihal severni veter spremenljive smeri, je v naše prelepo naselje med Britofom in Miljami (Voge) prinašal strupen smrad po hlevski gnojnici. Tako se velikokrat dogaja tudi poleti. Večkrat letno smrdi po gnojnici po vsej Gorenjski, od severnega predmestja Ljubljane pa preko Kranja, Kamnika, Preddvora, Brda, Bleda vse do Kranjske Gore. In to naj bo prelepa turistična Gorenjska! Gradbene parcele smo drago plačali, zdaj pa v zgrajenih hišah še dihati ne moremo pri odprtih oknih,« je v pismo, naslovljeno na naše uredništvo, med drugim zapisal (anonimni) občan in svojo kritiko o škodljivem polivanju velikih količin gnojnice pa tudi o smradu, ki ga povzroča silaža, uperil zoper večje okoliške kmetije.

»Gnojenje z živinskimi gnojili, to je z gnojem, gnojnico in gnojevko, je najbolj naraven tokokrog na kmetiji, saj gre pri tem najprej za odvzem hranil iz zemlje s pridelki in nato za vnos hranil v zemljo z gnojili. Mineralna gnojila so resda brez vonja, vendar so narejena iz nafte, za kar je potrebna tudi velika količina energije. Ker so ekološko manj sprejemljiva kot naravna živinska gnojila, jih pri ekološkem kmetovanju tudi ni dovoljeno uporabljati,« je pojasnil Franc Pavlin, specialist za živinorejo v Kmetijsko gozdarskem zavodu Kranj, in dodal: »Živinoreja je na Gorenjskem najpomembnejša kmetijska dejavnost, pri tem pa nastajajo tudi živinska gnojila. Čeprav za gnojenje z njimi veljajo tako časovne kot količinske omejitve, se smradu ali neprijetnemu vonju ni možno povsem izogniti. Nekatera kmetijska zemljišča so zelo blizu stanovanjskim naseljem, po gnojenju teh zemljišč je dan, dva ali tri čutiti smrad. Kmetje običajno gnojijo z živinskimi gnojili v dneh pred dežjem, saj je učinek gnojenja boljši, če potlej dežuje, vendar vremenske okoliščine nanesejo drugače. Lahko se zgodi, da kljub napovedanim ploham ali nevihtam na določenem lokalnem območju ni niti kaplje dežja. V takih primerih je najhuje v vročih poletnih dneh, takrat je smrad še večji. Da bi gnojili le potlej, ko že dežuje, pa ni možno, saj bi z vožnjo po razmočenem terenu naredili precej škode na zemljiščih.«

Je možno smrad, ki ga povzročajo živinska gnojila, vsaj omiliti? Kot je dejal Franc Pavlin, obstajajo dodatki, ki nekoliko zmanjšujejo smrad, vendar je to zelo drago. Na nekaterih kmetijah med mešanjem gnojevke vpihujejo vanjo zrak in pospešujejo zorenje, kar je sicer dvorezno: med mešanjem je smrad večji kot običajno, pri samem gnojenju zemljišč pa manjši. Ena od gorenjskih kmetij uporablja za gnojenje že tudi cisterno z deponatorjem, s pomočjo katerega gnojevko na njivi neposredno ''vdelajo'' v tla, na travniku pa jo odvedejo na tla po ceveh. Takšno gnojenje ima svoje prednosti (manjši smrad med gnojenjem), a tudi slabosti (slabša razporeditev gnojevke po zemljišču).

»Urejenost skladišč za živinska gnojila je zdaj na gorenjskih kmetijah bistveno boljša, kot je bila na primer pred tridesetimi leti. Kmetije so velikost teh skladišč prilagodile nitratni direktivi. Jame za gnojevko in gnojnico so v zemlji, pod hlevom, zato je tudi smrad manjši,« je dejal Franc Pavlin in dodal, da tudi pri projektiranju novih hlevov ali pri obnovi obstoječih zelo pazijo na to, da so jame čim bolj oddaljene od bližnjih hiš.

Ali povzroča smrad tudi siliranje trave in koruze? »V primeru siliranja bolj vlažne trave ali koruze se iz silaže izceja silažni sok, ki predvsem poleti, ko so temperature višje, zaudarja, kar je lahko moteče za bližnje stanovalce. Tega soka je več pri siliranju žit, ki se zadnja leta vse bolj uveljavlja tudi na Gorenjskem. Če so silosi pokriti s streho, je tega soka manj, vendar je izgradnja strehe na silosu velik strošek, v nekaterih občinah pa je tudi predpisi ne dopuščajo,« je pojasnil Franc Pavlin in poudaril, da bi na marsikateri kmetiji postavili silose na kmetijskih zemljiščih, kjer bi bila tudi manj moteča za bližnje stanovalce, vendar jim tega v vseh občinah ne omogočajo prostorski načrti.