Šli smo v Emavs
Tako so namreč včasih rekli izletom na velikonočni ponedeljek. Ta dan smo si ogledali cerkev Marijinega oznanjenja v Adergasu, se prepustili zgodbam z Gradu Strmol in doživeli Škofjeloški pasijon.
Za prvi ogled smo načrtovali obisk enkratne Plečnikove cerkve svetega Mihaela na Barju. Žal pa je tamkajšnji župnik na nas pozabil in smo se zato lahko le fotografirali pred cerkvijo. Neprijetni dogodek smo kmalu pozabili, saj nas je na Gradu Strmol sprejela prijazna vodička Jerca Gabor. Razkazala nam je grad in vso opremo v njem. Seveda so nas najbolj zanimale zgodbe Rada in Ksenije Hribar, zadnjih zasebnih lastnikov gradu. Oba sta bila izjemna človeka, ki sta kljub bogastvu rada obdarila tudi revnejše. Na njunem gradu so se zbirali umetniki, veleposlaniki, politiki, podjetniki in navadni ljudje. Med vojno sta se zaradi posla družila z Nemci, pomagala pa sta tudi našim v hosti. Včasih so bili celo istočasno na gradu, nam razloži vodička. Rado je bil navdušen lovec, pilot, zanimala ga je tehnika. V stavbi gradu je poskrbel za številne tehnične izboljšave. Tako je v prostor, kjer je bil kamin, vgradil radio. Glasba se je iz njega skozi dimnik širila po vsem gradu. Ksenija, ki je imela rada živali, je na sprehod hodila celo s krokodilom. »Res je bila nekaj posebnega,« nam je zaupala naša gostja Marija Pestar. »Ko sem bila stara šest let, sem z mamo prišla na ta grad in gospa Ksenija mi je dala belega kruha. Bila je zelo lepa ženska, še danes jo vidim, kako stoji na teh stopnicah, in zares škoda, da se je njeno življenje tako tragično končalo,« še doda gospa Marija. Nato smo si ogledali tudi cerkev Marijinega oznanjenja v Adergasu, ki stoji v bližini gradu. O cerkvi in strmolskih zgodbah smo se pogovarjali tudi med kosilom v Gostilnici Košir. Prijazna dekleta pod vodstvom Laure Gerovac so nam postregla obilno kosilo in poskrbela za prijetno vzdušje, ki ga je ob koncu popestrila še harmonika. Sledil je še vrhunec dne: ogled Škofjeloškega pasijona. Vsi skupaj smo bili navdušeni nad izvrstno predstavo, kostumi in vrhunsko organizacijo dogodka. In kot je rekla gospa ob koncu: »Kristus je res trpel. Ne samo da je bil bičan in je težki križ nosil – še zeblo ga je.«