Zgodba o prepisovalnem neuspehu
Ko je naša smučarka Tina Maze pred dnevi za sokrajane v Črni na Koroškem priredila veliko zabavo, je tja prišla tudi njena županja Romana Lesjak in izjavila: »Politikov nismo vabili, ker se tako hitro menjajo, da nismo vedeli, ali bodo konec tedna še vedno na položajih.« Dejavnost Tine Maze seveda sodi pod Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki je bilo v tistih dneh res na pravem političnem in medijskem udaru. Afera zaradi honorarjev ministrice Stanislave Setnikar Cankar se še ni polegla, ko je za novo poskrbela njena naslednica Klavdija Markež s sporno magistrsko nalogo. Na Fakulteti za državne in evropske študije so namreč s protiplagiatorskim programom ugotovili, da se njeno magistrsko delo kar v 37 odstotkih prekriva z diplomskim delom nekdanjega študenta ekonomske fakultete. Problem za zdaj že bivšo ministrico je bil v tem, da diplome tega študenta ni nikjer omenjala. Niti med študijsko literaturo, kaj šele pri citiranju. Še posebej pa je v oči zbodel podatek, da je Klavdija Markež kar sama fakulteto zaprosila za pregled magistrskega dela, ki ga je napisala pred desetimi leti. Nekdo, ki je zavestno prepisoval, se razkritja običajno boji in mu tako preverjanje ne bi prišlo na kraj pameti. Druga stvar pa je, če ga radovednost muči zato, ker naloge ni napisal sam. Pri Klavdiji Markež so bili mediji pozorni že zato, ker je do svojih nazivov v izobraževalnem procesu prihajala po lažjih poteh, zdaj pa naj bi skrbela kar za znanost in izobraževanje in se v svojem mandatu pogajala s pravimi doktorji znanosti, med katerimi imajo mnogi tudi dvojne doktorate. Predsednik vlade Miro Cerar, ki se je pri sestavljanju vlade hvalil z visoko etiko, ima ravno zaradi tega zdaj hude težave. Vse te afere, menjave ministrov in drugih visokih kadrov, kažejo na to, da so tudi v njegovo stranko vstopali ljudje, ki v politiki najprej vidijo predvsem možnost za zadovoljevanje svojih interesov. Stranka SMC je na volitvah nastopila z novimi obrazi, ki so volivcem vzbujali upanje, da v Sloveniji vse še ni izgubljeno, zdaj pa optimizem izginja. Strokovnjakov, ki bi bili pripravljeni vstopiti na izpraznjena ministrska mesta je vse manj, saj jim je bolj ali manj jasno, da bodo v danem okolju težko naredili kakršne koli resne reforme.
Krivdo za krizo v politiki seveda ni pošteno pripisati samo Miru Cerarju in njegovi vladi. V zaporih in pred sodišči je preveč nekdanjih politikov in vplivnih gospodarstvenikov, da bi zdaj vse grehe nosil Cerar. Pred leti smo ves čas poslušali govorjenje o »zgodbi o uspehu«, zdaj pa se kaže, da je bila to v resnici »zgodba o neuspehu«. Novi politiki so pod krinko zavzemanja za splošno dobrobit gledali predvsem nase in pri tem razvrednotili celo stvari, ki so v bivšem sistemu dobro delovale. Privatizacija izobraževalnega sistema na primer s seboj prinaša nevarnost kupovanja izobrazbe.
Nekdanje brezplačne šole so učence med drugim naučile tudi to, da so bili pri prepisovanju tiho. Na kraj pameti jim ni prišlo, da bi potem profesorje prosili naj preverijo, če so dobro prepisali.