Vse se je spremenilo čez noč

Še do nedavnega se je Kranjčanka Tina Zorman v Jemnu počutila povsem varno. Strah jo je postalo šele takrat, ko so se v notranje spore vmešale tuje države pod vodstvom Savdske Arabije. V začetku preteklega tedna se je zato skupaj z mamo in dvema otrokoma odločila zapustiti Jemen.

Kako ste doživljali razmere, ki so v zadnjem obdobju zavladale v Jemnu?

»Jemen je bil nemiren že nekaj časa, a dokler je bilo dogajanje omejeno na različne politične sile znotraj države, je bilo to obvladljivo. Takrat nikoli nismo imeli občutka, da smo v nevarnosti, čeprav je v tujini Jemen sicer že prej veljal za nevarnega.«

Kdaj je torej nastopila prelomna točka, ko ste se zavedeli, da je treba oditi?

»Stvari so se spremenile čez noč. Po čisto običajnem dnevu se je ponoči začelo bombardiranje s strani Savdske Arabije, ki je oblikovala koalicijo desetih držav. Bili smo v šoku, sploh nismo vedeli, kaj se dogaja. Prej nikoli ni prišlo do bombardiranja iz zraka, vedno je šlo le za obstreljevanje. Postalo me je strah, saj je veliko vojaških objektov in skladišč orožja v neposredni bližini stanovanjskih naselij. Tudi če nisi tarča, se ti hitro lahko kaj zgodi.«

Kako je potekala evakuacija?

»Z Ministrstva za zunanje zadeve so stopili v stik z mano, klicali so me tudi s slovenskega veleposlaništva v Kairu ... to se je vse dogajalo v roku ene ure. V stiku sem bila tudi s Slovenci, ki so bili v Jemnu v sklopu mednarodnih organizacij. Vsi skupaj smo komunicirali prek spletne pošte. Pri Ministrstvu za zunanje zadeve so se zelo trudili, da bi nas uvrstili na seznam potnikov, ki bi jih prek leta, ki so ga organizirali Združeni narodi, evakuirali. Nekateri so odšli že v soboto (28. marca, op. a.), nova evakuacija pa je bila predvidena za ponedeljek, a ni bilo nič, ker je bilo veliko streljanja. Potem pa so nas klicali, naj v 45 minutah pridemo na letališče. Zelo smo hiteli, saj živimo daleč od letališča, a tam potem ni bilo nikogar, saj niso dobili dovoljenja za prelet. Odšli smo domov, piloti pa so mi svetovali, naj naslednji dan dopoldne znova pridemo, da bomo pripravljeni. Na tretjini poti na letališče so me že klicali in pol ure zatem, ko smo prišli na letališče, se je vse začelo odvijati zelo hitro. V Adis Abebi smo si potem takoj uredili let naprej do Milana. Imeli smo srečo, saj so bili ravno štirje sedeži še prosti.«

Sta bila zaradi vsega tega dogajanja otroka kaj prestrašena?

»Ob čakanju na evakuacijo sta predvsem veliko spraševala, kam gremo, kdaj gremo ... Najmočnejše obstreljevanje sta namreč v glavnem prespala. Spali smo v središču hiše, saj ni dobro, da si med bombardiranjem v obrobnih sobah, ker se lahko ob eksploziji razbijejo stekla. Mene pa je bilo zelo strah. Zadnji dve noči v Jemnu sploh nisem spala.«

Kako pa je to sprejemala vaša mama, ki je bila tudi z vami?

»Odkrito mi je povedala, da bi jo bilo bolj strah, če bi bila v Sloveniji in bi ves čas razmišljala o tem, kaj se mi dogaja.«

Kako to, da se je mož odločil ostati v Jemnu?

»Je najstarejši v družini in mora še urediti nekatere družinske zadeve. V tem trenutku je tam bolj koristen kot tukaj. Ima pa namen priti v Slovenijo, če se bodo stvari uredile do te mere, da bodo spet omogočeni komercialni leti.«

Kaj je pred desetimi leti botrovalo vaši odločitvi, da se preselite v Jemen?

»Za turistično agencijo Oskar sem vodila turiste v Jemen, ki je bil takrat zelo popularen; bil je nekaj novega. Leta 2005 sem potem ostala tam in leto kasneje sva z možem odprla turistično agencijo.«

V Jemnu najbrž ne živi veliko Slovencev?

»Ne, ni nas veliko. Poznam Ireno Knehtl, ki v Jemnu živi že 35 let in je to njena domovina. Tako da je tudi zdaj ostala v Sani.«

Kaj pa za vas predstavlja Jemen, ga tudi vi že dojemate kot domovino?

»Jaz imam dve domovini, dom je zame tu v Sloveniji in tam. Podobno razmišljata otroka, saj poleti pogosto prihajamo v Slovenijo. A ko smo tu dlje časa, začneta pogrešati tamkajšnjo družino.«

Glede na to, da vodite turistično agencijo – kaj lahko Jemen ponudi turistom?

»Mesto Sana velja za eno najlepših mest na svetu. Staro Sano odlikuje posebna arhitektura – visoke hiše iz opek s čudovitimi okraski iz mavca. To je res pravljično mesto. Turiste privlači tudi tradicionalni način življenja. Drugod po arabskem svetu je recimo bazar narejen za turiste, v Sani pa je to pač tržnica za domačine. Za Jemen je značilno tudi žvečenje »kata«, ki deluje poživilno. Sana je namreč na nadmorski višini nad dva tisoč metri, zato te žvečenje kata zbistri. Je pa to tudi velik socialni problem, ker za to ljudje zapravijo veliko denarja.«