Kdo neki tu laže?

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 29. marec 2015 / 10:10

V Galeriji Stolpa Škrlovec je na ogled prostorska postavitev Sloji laži umetniškega kolektiva CYP2C9. Stop, zgodba je tokrat vaša.

Kranj – V uvodu velja zapisati, da Galerija Stolpa Škrlovec s svojim široko zastavljenim programskim konceptom postaja osrednje kranjsko razstavišče novih umetniških vizij. Gorenjska prestolnica se tako spet počasi, a vztrajno vrača na zemljevid multimedijske umetnosti, instalacij, konceptualnih prostorskih postavitev ...

K stvari torej. V „škrlovki“ se tokrat predstavlja umetniški kolektiv nekoliko zapletenega imena CYP2C9, ki ga sestavljajo oblikovalec Aleksander Brezlan, slikar Blaž Vehovar in arhitekt Matevž Granda, vsak diplomant fakultete oziroma akademije, ki izobražuje poklicni profil, v katerem ti delujejo. Po besedah umetnostne zgodovinarke Ine Širca gre za neke vrste možganski trust, ki deluje na različnih miselnih ravneh. Za ime kolektiva so si izposodili encim, ki deluje v jetrih, saj kot pravijo, tudi oni predelujejo družbo. Umetniški encim je tokrat na ogled postavil novo prostorsko postavitev iz umetniških del in industrijskih predmetov z intervencijo, naslovljeno Sloji laži. Kot je zapisala Širca, gre za postavitev, ki deluje kot prostor celostne umetnine, ki ozavešča družbeno potlačene vsebine, in v nadaljevanju dodaja: „Tema so laži, pripovedovane v kontekstu politik, ekonomij, umetnosti in narave. Trojica umetnikov obvladuje likovna izrazila in se zaveda, kako slika, kip, dizajn ali domišljen prostor lahko zapeljuje tudi v stranpoti.“ Celota njihovega ustvarjanja je podrejena zapisanemu manifestu, ki si ga mimogrede lahko ogledate tudi v uvodnem delu razstave.

Na ogled je deset umetnin, prostorskih postavitev, ready made objektov, intervencij na že izdelane premete, ki vsaka zase gledalcu ponujajo različne asociacije. Ko stojimo pred umetniškim izdelkom, se njegova pot v naši miselni percepciji videnega šele začne. „Izogibamo se mnenju, da bi umetnost na gledalca delovala kot nekakšen stop znak, ko ga zagledaš, se moraš ustaviti. Naš „stop znak“ ima vedno znova podtone, svoje konotacije, zgodbe, ki jih je začel naš kolektiv, njihov opazovalec pa jih mora dokončati,“ v imenu skupine pove slikar Blaž Vehovar in dodaja, da bistva umetnosti ne vidijo „na prvo žogo“, saj sporočilnost ni vselej takoj vidna, prav tako pa tudi ni samo ena.

Na razstavi si lahko ustvarimo nemalo zgodb, na primer ob delu z naslovom Poslovni kovček z vsebino srpa in kladiva v znani poziciji in koso nad njima. Ali pa obeh jabolkih, vsakega v svojem kotu, prvega naslovljenega Sadež večnega življenja, prebodenega z narkomanskimi iglami, in drugega zlatega kot kruh. Šokanten je abakus z naslovom Računajte na nas, na njem pa namesto kroglic glinene figurice človeških in živalskih glav, tudi lobanj obojih. Nekdo torej računa na nas, mar ne ... dokler ne postanemo le še ostanki.

„Celotna razstava je narejena posebej za ta prostor. Delujemo zelo intuitivno, lahko bi rekel, da delamo po spletu naključij, a seveda s konceptom v ozadju. Zavestno sledimo idejam, ki jih imamo v danem trenutku, tako je bilo tudi, ko smo si prišli pogledat to galerijo. Uporabili smo tudi nekatere materiale, ki so bili v preteklosti že v umetniški funkciji, a jih sedaj predstavljamo v novih kontekstih, dopolnjene z novimi elementi,“ o postavitvi razmišlja arhitekt Matevž Granda. Trojica sicer deluje kot kolektiv in se v razmišljanjih med seboj dopolnjuje. „Če arhitekt išče prostorske rešitve, oblikovalec skrbi, da vse dobi pravi izgled, sam pa sodelujem s sliko, kipom … Dolgo se že poznamo in se odlično dopolnjujemo. Po kreativnem „brainstormingu“ si razdelimo naloge in enakovredno pristopamo k delu,“ dodaja Vehovar. Kot dober rokovski bend, ko vsak instrumentalist pride s svojo idejo. „Le da mi dodajamo vedno nove in nove instrumente,“ poudarijo. Razstava je duhovit pogled na aktualno družbeno stanje, v državi, svetu, ha, ha ... vesolju. „Edina laž, ki jo sprejemamo, je, da je življenje lepo. Prišli smo do resnice, da je ves trud zaman,“ pravijo CYP2C9. Ne lažimo si več, ogled razstave je vsekakor nujen.