Zvezde in ozvezdja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 28. marec 2015 / 11:24

Minuli vikend so na svetovnem smučarskem nebu spet žarele slovenske zvezde. A namesto da bi z njimi žareli tudi mi vsi, so se brž pojavili pomisleki. Tini Maze in Petru Prevcu sta samo za las umanjkali lovoriki sezone, velika kristalna globusa v alpskem in nordijskem smučanju. A če malo pomislimo, je bil končni izid povsem realen. Tina je bila v zadnjih tekmah vrhunska, kar naprej na stopničkah. Manjkajoče točke so zlasti tiste, ki jih ni osvojila na domačem mariborskem terenu. Severin Freund pa je bil tudi v celoti gledano boljši od Prevca, saj je dosegel devet zmag, Peter pa »le« tri. Pojavil se je celo povsem zgrešeni pomislek, da je Tepeš »zajebal« Prevca, češ da ne bi smel zmagati, pa bi bil prvi Prevc. Kakšno neumno razmišljanje! Tepeš je tekmoval in naredil vrhunski skok, to je vendar njegova naloga, ki jo je izvrstno opravil. Čestitke tudi njemu!

Kar bi nas moralo skrbeti, ni končni »neuspeh«, ampak neko drugo in zelo vidno nesorazmerje. Najbolj očitno je dejstvo, da je Tina osamljena zvezda; ko se bo ona utrnila in morda že letos prenehala tekmovati, bo slovensko alpsko smučanje kar naenkrat brez velikih zvezd, vrnili se bomo za več kot trideset let nazaj, na začetek osemdesetih, ko smo se veselili, če se je kateri od naših uvrstil v finalno vožnjo, kaj šele na stopničke. Skratka: Tina je zvezda, za njo pa ni ozvezdja. Manjka cela galaksija, kakršno smo v minulih desetletjih že imeli. Boljše je v smučarskih skokih. Pri njih smo ravno v Planici videli, da nimamo samo Prevca, ampak smo zmagali tudi moštveno, na začetnih kvalifikacijah pa se je na prvo planiško tekmo uvrstilo kar devet naših. Imamo tudi dobre klube in poligone, na katerih lahko trenirajo. Ni jim treba v razmeroma oddaljeno Planico. Kranj ima svojo skakalnico, svoj nordijski skakalni center imajo tudi v Žireh (Tomaž Naglič), pa ženskega v Ljubnem in še marsikje. Iz vseh teh lokalnih mini galaksij se je spletla nacionalna in ta zdaj sije tudi na globalnem skakalnem nebu.

Tretja velika zvezda je seveda Jakov Fak. Kot da bi sintetizirali Petro Majdič in Rajmonda Debevca v novega tekmovalca. Tudi on je svetovni prvak. Okoli njega je med tekači še nekaj dobrih tekmovalcev, a bolje bi bilo, če bi bilo tudi za njim ozvezdje. Nastavki so, a morali bi jih povezati v omrežje. Še vedno sta zvezdi tudi Elan in Alpina. Nimata več toliko tekmovalcev kot nekoč, ko je bil Elanov tudi veliki Ingemar Stenmark. Alpina, ki jo je v minulih leti skoraj uničil tajkunski prevzem iz leta 2006, se bori za preživetje, pri čevljih za smučarki tek pa je še vedno svetovna zvezda. Na nedavnem svetovnem tekaškem prvenstvu v Falunu so tekmovalci v Alpininih čevljih osvojili kar 18 medalj, več so jih le tisti, ki tečejo v čevljih znamke Fischer … In ne nazadnje: ne pozabimo še na druge od naših velikih zvezd – na deskarja Žana Koširja in Filipa Flisarja, svetovnega prvaka v smučarskem krosu, in najbrž še na koga.

Kako dobri so naši športniki, bi videli tudi, če bi razmerje med zvezdami in ozvezdji prenesli iz smučarije na druga polja našega družbenega življenja. V gospodarstvo denimo, pa v politiko, znanost, umetnost in še kam drugam. Kdo so na teh področjih prvaki, ki se lahko primerjajo z zvezdniki naše smučarije? V tem trenutku se domislim samo enega – filozofa Slavoja Žižka … Svetovno nebo je odprto in željno novih zvezd in ozvezdij, v naslednjem tednu pa bo vse zemeljske zasenčila nebeška superzvezda – križani in od mrtvih vstali Jezus Kristus. Aleluja!