Simpatija na strani žensk

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 26. marec 2015 / 09:16

Vinko Möderndorfer: Tri ženske

Da je vaše dramsko delo učinkovita, duhovita in obenem trpka metafora stanja sodobnega človekovega duha, ki je med drugim zaznamovano z nasiljem potrošniških modelov, česar se zavedamo in sovražimo, a se temu ne moremo upreti, je prebrati v obrazložitvi nominacije za Tri ženske. Je vaša misel uprta v vsakdan, ki ga živimo v Sloveniji, ali gre za univerzalne pasti celotne zahodne družbe?

»Prepričan sem, da gre za univerzalno zgodbo, za vsesplošno občutje bivanja v globalnem svetu primitivnega kapitalističnega potrošništva, ki je prepričano, da se lahko vse proda in tudi vse kupi. Že kar nekaj časa živimo v globalnem svetu. Razlik v načinu potrošništva ni več. Vse skupaj je en sam trgovinski center, kjer se kupci trudijo, da bi čim ceneje kupili, prodajalci pa se trudijo, da bi kupce čim bolj žejne peljali čez vodo. To je takšen sistem. Za to smo se tudi borili. Zdaj pa imamo, kar imamo.«

Kakšne so torej vaše tri ženske?

»Moje tri ženske so predvsem ženske. Drugi in drugačen spol. Z veliko samoironije se zavedajo svojega položaja v moškem svetu. Mislim, da so moje tri ženske zelo duhovite, tudi zelo razmišljujoče, mnogo bolj kot moški. Dramatikova simpatija je na njihovi strani.«

Glede na to, da je polje vašega literarnega dela izjemno široko, od poezije, romanov, esejev, scenarijev za filme, naj dodam še režijo v gledališču, operi in na filmu, kako se odločite, ali boste iz ideje za zgodbo razvili roman ali dramsko delo?

»Pravzaprav se ne odločim jaz. Zgodba se sama se odloči, v kakšni obliki bo ugledala luč sveta. Ne vem, kako se to zgodi, vendar ko se porodi določena ideja, zametek zgodbe, se mi že tudi razkrije, v kakšni obliki jo bom povedal. Nekatere zgodbe so idealne za dramsko dogajanje, druge pa so najbolje povedane v obliki pesmi. Če se zgodba dogaja v daljšem časovnem obdobju, potem najbrž kliče po formi romana. Če gre za izrazito psihološko dogajanje, ki temelji na dialogu, potem je dramska oblika najbrž bolj prava. Tudi za družbenokritično vsebino je dramska forma ali pa celo komedijska primernejša. Najbrž dolgoletno trmasto ustvarjanje pisatelja izostri do te mere, da takoj prepozna pravo literarno obliko (ali žanr) določene zgodbe.«

V petintridesetih letih so se med nagrajenci zvrstila sama velika imena slovenske dramatike, med katere se v zadnjem desetletju uvrščate tudi vi. Veljate za enega uspešnejših dramskih avtorjev, ki se udeležujejo natečaja za nagrado Slavka Gruma, ki ste jo doslej prejeli dvakrat, za besedili Vaje za tesnobo (2012) in Evropa (2014). Kaj vam pomeni nagrada kot taka?

»Veliko mi pomeni. Seveda. Obakrat sem bil zelo vesel. Če mi Grumova nagrada ne bi nič pomenila, ne bi tolikokrat sodeloval. Mislim, da je to najbolj resna literarna nagrada na Slovenskem. Organizatorji se vedno zelo potrudijo, komisija, ki se odloča o nominacijah in nagradah, je resno izbrana in večinoma maksimalno kompetentna. Kar ne pomeni, da se žiranti včasih tudi ne zmotijo, da mogoče kakšnega dobrega avtorja tudi spregledajo. Vendar to se dogaja. Popolne objektivnosti ne more biti. Tudi oni so samo ljudje. Res je, dobil sem dve Grumovi nagradi, dvanajstkrat (mogoče še celo večkrat) pa sem bil nominiran. Kar mi pomeni še več. Tudi nominacije so pomembne. Osebno nekatere svoje nominirane igre cenim celo bolj kot obe nagrajeni. Ampak avtorjevo mnenje seveda pri takšnih rečeh ne šteje.«