Kurdi se ne dajo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / nedelja, 22. marec 2015 / 10:16

Kurdi so narod, ki živi v štirih državah, svoje pa (še) nima. V zadnjih mesecih je vse bolj očitno, da ti pogumni borci nosijo glavno breme boja z vojsko Islamske države. To je boj na življenje in smrt enih ali drugih …

Borijo se tudi s petjem

Decembra in januarja je bila pozornost svetovne javnosti osredotočena na srdit boj za mesto Kobane v Siriji, blizu meje s Turčijo; kurdski borci so mesto branili in ga uspeli obraniti, islamisti pa so jih silovito napadali. Prizorišče tega boja je obiskal tudi slovenski novinar Erik Valenčič. Njegov opis poti iz Turčije na bojišče priča o veliki nevarnosti in pogumu, ki ga je moral pri tem izkazati. Preberimo njegovo pričevanje. »Ti povem, kako sem prišel čez mejo. Ob enajsti uri zvečer me je poklicala starejša ženska in mi povedala, da me potrebuje. To sem razumel kot signal, zato sem odšel do mošeje v vasi tik ob meji, kjer me je čakal kombi, poln kurdskih borcev in streliva. Odpeljali smo se v neko drugo vas, kjer smo na nekem vrtu zelo blizu meje, govorim o nekaj deset metrov, čakali na prehod meje. Kako to izgleda? Gre za trimetrski nasip, po katerem lahko vozi džip turške vojske oziroma policije, obdan pa je z bodečo žico. Čez to žico se je položila navadna lesena paleta, čez naslednjo bodečo žico tudi, in tako smo prečkali mejo. Turški džip nas je oplazil z lučjo, takoj začel drveti proti nam in dejansko se je ustavil približno štiri metre stran od nas, ko je zadnji iz naše skupine prečkal bodečo žico. Razložili so mi, da če pride turški džip, bodo vojaki kričali, da bodo streljali, a da se pod nobenim pogojem ne smeš ustaviti. Nikoli se ne smeš ustaviti. Mi smo vse te njihove grožnje s streljanjem ignorirali in v ravni vrsti za enim človekom, ki je poznal pot, tekli čez minsko polje do prvih kurdskih položajev pred mestom, ki so bili oddaljeni med 500 in 1000 metri. Korakati smo morali čez neka polja z ilovnato zemljo. Na nogah se nam je nabralo toliko blata, da nismo mogli normalno teči. Ko smo tekli, je bilo videti, kot da tečemo v počasnem posnetku. To ti pobere vse moči in na cilj prideš res izčrpan. Nazaj je bilo enako.« Klobuk dol! Kurdske borce je torej spoznal na kraju samem in o njih povedal, kar sledi. »Kurdi so največji narod na svetu brez svoje države. Nihče pravzaprav ne ve, koliko jih je, ocene so med 25 in 40 milijonov. Živijo v štirih državah, Iranu, Iraku, Turčiji in Siriji. V Kurdistan hodim že 11 let, večinoma v Turčijo, bil pa sem tudi v Iraku. Že leta 2006 sem začel ugotavljati, da bodo Kurdi postali izjemno pomemben dejavnik na Bližnjem vzhodu. Bolj ko Bližnji vzhod razpada, lažje je udejanjiti stvari, kot je lastna država oziroma vsaj neke vrste paradržava. Dokaz tega so vzpostavitve avtonomnih kurdskih oblasti v Iraku in Siriji.« Pretresljivo je novinarjevo spoznanje o vlogi petja v teh silovitih bojih. »Kako so Kurdi vse to zdržali? Ena od prvih stvari za dvigovanje morale, ki sem jih videl, je bila ta, da borci pojejo drug drugemu. Skupina borcev na južni fronti poje borcem na vzhodni fronti, ko pri njih potekajo spopadi, silovitejši kot na južni … V spomin se mi je vcepilo recimo, da so mi kurdske borke v Kobaneju prepevale pesmi na prvi bojni liniji, medtem ko so okrog nas padale granate.« In ne nazadnje: »Ena izmed stvari, ki me je najbolj pretresla, je center za pomoč beguncem v kraju Suruč, kjer so razstavljene risbe otrok. Otroci, stari od 7 do 10 let, rišejo džihadiste, kako ljudem režejo glave. Rišejo stvari, ki so jih videli.« Moj poklon kurdskim borcem in novinarjem, ki jih upajo obiskati. (Vir: MMC RTV SLO)

Tragedija sredi oceana

Tihi ocean ni zmeraj tih. Nedavno je sredi njega s hitrostmi do 320 km/h divjal orkan Pam in uničil otoško državo Vanuatu. Otočje Vanuatu, sestavljeno iz 65 otokov, leži na četrt poti med Avstralijo in Havaji, vseh otočanov je 267 tisoč. Ciklon Pam jim je razdejal 90 odstotkov zgradb, veliko škode je povzročil tudi na drugih otočjih, na Kiribatih in Salomonovih otokih. Predsednik Baldwin Lonsdale je izjavil, da takšnega ciklona še ni bilo, glavni razlog zanj pa naj bi bile podnebne spremembe … Vas še mika, da bi se odselili na »Tahiti«?

Opica ali padli angel?

»Evolucija se mi je vedno zdela veliko bolj vznemirljiva od svetopisemske zgodbe. Kdo ne bi bil raje vzpenjajoča se opica kot padli angel? Mojim otročjim očem se Darwinova teorija potrjuje vsak dan. Kako malo je konec koncev treba, da zdrsnemo nazaj med opice.« Z zadnjim stavkom se gotovo vsi strinjamo. Izustil ga je britanski pisatelj Terry Pratchett (1948–2015). Pisal je po dve knjigi na leto in je za J. K. Rowling (Harry Potter) drugi najbolj brani britanski pisatelj, prodali so več kot 55 milijonov izvodov njegovih knjig …