Oproščeno, a nikoli pozabljeno

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Preddvor / petek, 20. marec 2015 / 08:45

Po enainsedemdesetih letih so v gozdu nad Mačami pri Preddvoru izkopali domnevne posmrtne ostanke nekdanjih gospodarjev gradu Strmol, zakoncev Rada in Ksenije Hribar. Želja sorodnikov je, da ju prenesejo v družinsko grobnico na ljubljanske Žale.

Preddvor – »Nismo bili pri­pravljeni na to, kar smo našli v grobu. Bili smo pretreseni, saj pogled vsekakor ni bil prijeten,« je dan kasneje še vedno pod vtisom izkopa domnevnih posmrtnih ostankov zakoncev Hribar za Gorenjski glas povedal Radov nečak Peter Hribar. »Ko prideš do konca zgodbe, ki si jo mnogo let zasledoval in iskal njeno pravo resnico, so čustva zelo močna. Spoznali smo, da se je marsikaj od tistega, kar se je govorilo med ljudmi, tu res zgodilo.« Njegovo mnenje deli tudi arheolog Draško Josipovič, pod katerega vodstvom je potekalo izkopavanje: »Doslej sem sodeloval pri številnih odkrivanjih grobišč iz časa druge svetovne vojne in po njej, a takega masakra, kot ga lahko sklepamo po rekonstrukciji najdenih okostij, še nisem videl. Skeletoma manjkajo roke, stopala, spodnje čeljustnice ...« Prepričan je, da se je 6. januarja 1944 v gozdu nad Mačami zgodilo nekaj strašnega, hkrati pa dodaja, da najbrž nikoli ne bo moč natančno ugotoviti, kaj je po likvidaciji v grob položil lokalni grobar, ki je verjetno prišel pokopat umorjena. »Vedeti moramo, da je bil takrat mraz in zemlja zmrznjena, zato so storilci najbrž trupli pustili v gozdu in kasneje naročili lokalnemu grobarju, naj jih pokoplje.«

Za lokacijo groba vedel od leta 1991

Znano je, da so premožnega ljubljanskega bankirja in tovarnarja Rada Hribarja in njegovo soprogo Ksenijo v začetku januarja 1944 pripadniki varnostno-obveščevalne službe z gradu Strmol odpeljali v gozd nad vasjo Mače pri Preddvoru, kjer so ju mučili in kasneje likvidirali. »Za lokacijo sem vedel že od leta 1991, a sem v naslednjih letih predvsem raziskoval po terenu, kaj se je tiste januarske dni dogajalo, kdo je bil zraven in podobno. Ljudje si še danes ne upajo govoriti o teh stvareh, saj je strah še vedno globoko zakoreninjen v njih. Nekaj natančnejših indicev za lokacijo groba mi je pred leti dal domačin iz Mač,« pripoveduje Hribar in dodaja, da pisanih dokazov o tem ni, a je v pogovorih z ljudmi našel marsikakšen odgovor. »Zdaj vem, kje, kdaj in kako se je zgodilo. Dva od storilcev sta še živa, eden je neposredno sodeloval, drugi je zelo star in ni bil zraven, naj bi pa bil tisti, ki je dal ukaz za akcijo. Vse skupaj se odraža v dejstvu, da je v začetku leta 1944 že kazalo, kdo bo iz vojne izšel kot zmagovalec, zato je prišlo tudi do odstranitve strica in njegove žene.« Likvidacijo naj bi izvedla lokalna organizacija VOS-a, neka pisna obsodba na smrt pa ne obstaja. Hribar pa se hkrati zaveda, da trdnih dokazov in dokumentov o tem nikoli ne bo. Po njegovem mnenju pa so storilci očitno imeli slabo vest, saj obstajata dve poročili, napisani deset in štirinajst dni po umoru, ki razkrivata, kaj in kako se je zgodilo. Imen ni.

Ljudski glas je govoril o hudem mučenju

Kaj dokazuje, da gre prav za zakonca Hribar s Strmola? »Zobna slika lobanje, v kateri so kvalitetne proteze, ki si jih takrat navadni ljudje niso mogli privoščiti. Našli smo še tri predmete: konec zadrge na ročaj iz tistega časa, dva metra proč od groba je bila ženska pudrnica iz nekoliko boljše kovine in pa tulec kalibra 7,65 milimetra. Ljudski glas je govoril o njunem hudem mučenju in glede na to, kakšna je bila situacija okostij, je zelo verjetno, da gre za Hribarjeva. Antropološka analiza ko­sti je pokazala, da gre pri moškem okostju za višino okrog 168 centimetrov, kar bi ustrezalo Radovi višini. Seveda bo dokončno sodbo o tem potrdila analiza DNK. Primerjava njegove in nečakove DNK lahko v 70 odstotkih potrdita sorodstvo,« poudarja Josipovič in dodaja, da je pomembna potrditev tudi natančno lociranje groba. »Ljudje so vedeli za nekaj grobov v okolici, a si niso upali povedati. Za Hribarjeva so poznali točno lokacijo.« Josipovič izključuje možnost, da bi bil grob v preteklosti že prekopan. Njegovo tezo potrjuje sediment, zemlja je bila gosto prepletena s koreninicami, ki so nedotaknjene ostale do leta 2009, ko so na grobu izvedli testne sonde in odkopali golenico, ki sodi k tokrat najdenemu skeletu. Grob je bil dokaj skrit, glavi sta bili obrnjeni na sever v globini od petdeset do šestdeset centime­trov, noge pa na jug v globini trideset centimetrov.

Rado Hribar je pomagal partizanom, res pa je, da so k njemu hodili tudi Nemci. V zimi 1943/44 so lokalni vodje VOS-a med prebivalci razširili, da gre za narodnega izdajalca. Za to naj bi Hribarja tudi ustrelili, čeprav ne obstajajo nobene pisne sodbe ali drugi dokumenti. Sorodniki so leta 2000 dosegli njegovo rehabilitacijo. V zadnjih pol leta je Peter Hribar pridobil vsa potrebna dovoljenja za izkop posmrtnih ostankov, kar so v torek s skupino arheologov tudi storili.

Posmrtni ostanki v analizo DNK

Grob so zasuli, posmrtni ostanki pa so shranjeni in pripravljeni na prevzem v analizo DNK, ko se bo Peter Hribar, ki je izkop tudi financiral, za to odločil. »Mislim, da smo zdaj na koncu. Ostane le še sklepno dejanje, da po­smrtne ostanke Rada in Ksenije prenesemo v družinsko grobnico na ljubljanske Žale. Potem lahko to poglavje družinske knjige v miru zapremo,« je povedal Peter Hribar in poudaril, da se zaveda, da kolesa zgodovine ni mogoče vrteti nazaj. »Ne gre za maščevanje. V imenu družine lahko rečem, da je storilcem oproščeno, nikoli pa ne bo pozabljeno,« razmišlja sogovornik in dodaja, da je čas, da se začnemo ozirati naprej. »Obe strani vesta, kaj morata storiti, predvsem pa morata nehati zastrupljati narod z medsebojnim sovraštvom,« je še dejal in se ob tem zahvalil vsem, ki so imeli to korajžo, da so povedali, kar jim je ležalo na duši in mu s tem pomagali sestaviti mozaik, da jim je zdaj bolj jasno, kaj se je tistega usodnega dne dogajalo.