Matere

Najbolj pomembna oseba v našem življenju je ženska, ki nas je rodila. In hkrati smo mi, otroci, najbolj pomembni zanjo – če je vse prav. Poglejmo samo biološko. Iz istega tkiva smo. Devet mesecev smo bili fizično skupaj, v njej smo zrasli in iz nje smo se rodili. Veličasten dogodek zanjo, zame in za celo stvarstvo. Porajanje novega življenja je še vedno skrivnostno. Pri prvem in zadnjem porodu moje Mojce sem bil poleg, pri drugem ne, ker je imela carski rez. Od takrat naprej bolj spoštujem vse matere, ki so v večji ali manjši bolečini prinašale novo življenje. Njen prvi porod je bil enostaven, za tretjega ni besed, da bi ga opisal. Nekateri pravijo, da to pozabiš. Jaz ne bom nikoli pozabil tega trpljenja svoje žene.

Kot je pomembnih prvih devet mesecev skupnega bivanja za razvoj telesa, je enako pomembno naslednjih 12 mesecev za oblikovanje naše psihe. Tu ima mati edinstveno, nenadomestljivo, ključno in strahotno pomembno vlogo. Ob njej se otrok razvija oziroma se uči, kaj pomeni biti ljubljen, spoštovan, negovan, dojen in hranjen, kot mora biti kot nebogljeno bitje. Način, kako bo mati z njim delovala, kakšno vzdušje se bo ustvarjalo med njo in otrokom predvsem v prvem letu, ga bo spremljalo celo njegovo življenje. Kot je rast telesa organska, je tudi rast in oblikovanje naše psihe (tudi možganov) organska – pogojena z odnosi, v katerih odraščamo. Več kot imamo ob sebi ljubečih odnosov in bolj kot smo lahko umirjeni ob starših (predvsem mami), boljšo popotnico dobimo. Ni treba, da so mame idealne, zadostuje, da so dovolj dobre mame. Želimo samo poudariti, kako veliko in nikoli zamenljivo vlogo imajo mame. Pa saj to vemo, pravite. Seveda vemo. Pa je kljub temu toliko čustvenih sirot v naših domovih. Poznani so primeri, ko so ljudje na smrtni postelji klicali mamo in čisto na koncu življenja klicali hrepenenje po njej. Otroci se temu ne moremo odpovedati. Takšna je naša narava in najbolje je, če jo poslušamo.

Konkretno to pomeni, da bo mama vedno iskala stik s svojimi otroki. Tudi če jo otroci zavračajo. S tem ji samo sporočajo, da želijo njeno bližino. No, logično pa je, da odrasel človek ne potrebuje nasvetov in kritiziranja. Se bo že sam znašel. Želi si pa podpore, slišanosti in tople besede. In zaupanja v nas, da bomo že zmogli. Tudi ni naravno, da bi otroci poslušali – predvsem čustvene – težave staršev. To bodo starši že uredili v svojem zakonu.

Čustveno osamosvajanje enih in drugih je težaven proces. Počasi in z veliko truda pridejo spremembe in svoboda lastnega bivanja je opojna. Brez vezi preteklosti. V celoti to seveda ni mogoče, vendar kar bomo mi storili na čustvenem področju, našim otrokom ne bo treba. To je razvoj, ki ga danes še težko razumemo in celo težko sprejemamo.

Midva sva otrokom namenila veliko časa in čustvene bližine. Za nekatere ljudi sva bila celo čudaka. Saj bodo otroci že zrasli, pravijo. Čudovito je, da smo pri tem svobodni. Svojim otrokom pa dajmo tudi tisto, kar smo si mi kot otroci želeli in pogrešali.